Revija Joker - Prepovedane knjige

ČLANKI
stranka » članki » črkožer » Prepovedane knjige

Politika je kurba 
Demokratični zahod je imel dolgo časa priložnost špegati čez zid in opazovati, kako komunizem (ne) deluje. Na ta račun je nastalo nekaj literature, ki bolj ali manj prikrito prikazuje in smeši vzhodne politične sisteme. Orwell se je v romanu Živalska farma lotil Stalina, njegovega kulta osebnosti in ozkoglednosti njegovih privržencev. Sprva zanj ni mogel najti založnika, saj so bili odnosi med Britanijo, Ameriko in Sovjetsko zvezo napeti, knjiga pa bi jih uteg­ni­la še poslabšati. Bralec sicer v njej lahko prepoz­na univerzalno pripoved o boju za oblast, ki se lahko godi na občinskem ali svetovnem nivoju. In marsikomu ni všeč, ko vidi, kakšni prasci smo ljudje. Vsled opozarjanja na restriktivni sistem z elementi "marša na Goli otok" sta v nemilosti pristala tudi romana Kavelj 22 in Gospodar muh. Slednji dodatno zato, ker iz skupine uniformiranih, lepo vzgojenih šolarjev naredi podivjano, morilsko, položaja in moči željno drhal. Med domačimi avtorji smo pak elegantno 'pozabili' na sodelavce revije Perspektive, predvsem Primoža Kozaka, ki z odličnimi dramami, kot je Dialogi, osvetljuje absurdnosti v takrat aktualnem političnem sistemu, katerega argument za vse je bila preprosto likvidacija. 

»Vse živali so enakopravne. Nekatere pač bolj od drugih.« Vodja farme je seveda pujs, ki spretno izkorišča položaj, da raji vbija v glavo, kako zelo ne morejo brez njega. Žal mu ne nasedejo le praznoglave kokoši, pač pa tudi kakšen delaven konj. Čeprav živali na farmi nočejo biti podobne človeku, to nazadnje postanejo. Tako avtor spretno izpostavi večno vprašanje: kdo je tu v resnici žival.

Velika sestra cenzura pa ni samo likvidirala knjig ali njihovih avtorjev, temveč je nemalokrat naročila ustrezno prilagojene prevode. Mayev Vinetu v izvirniku na koncu štorije postane kristjan, kar so v povojni slovenski verziji, ki je obenem edini prevod, priredili. Podobno ideološko nevtralni so prenosi nekaterih drugih del, ki jih poznamo iz ot­rošt­va in sp­loh ne vemo, da beremo okrnjene prib­liž­ke. Mati pred smrtjo Pepelko prosi, naj ostane pobožna in naj moli, slovenski prevod iz 1988 pa Boga ustvarjalno zamenja z drevescem. Takisto moli Rdeča kapica, preden stopi v babičino hišo, o čemer nismo nikoli prečitali. Po drugi strani so katoliške založbe izdajale prevode, kamor so verske elemente dodajale kar same. V Emilu in detektivih je tako iz vzklika "Hoppla!" nastal "Moj Bog!" S takimi drobnimi korekturami cenzura služi ideologiji, ki je v danem trenutku na oblasti, kakor je to počela že stoletja.

Kaj se dogaja v Severni Koreji? Je njihov vodja res hladen psihopat? Kako so tam ljudje sploh lahko srečni brez interneta? Film The Interview predstavlja mokre sanje zahoda – uvoziti svojo 'demokracijo' v najbolj zaprto državo na svetu. Komedija sprva sp­loh ne bi smela priti do gledalcev, saj je Sony klec­nil pred grožnjami, a so hekerji menili drugače. Med­tem ko je Pjongjang bentil nad sramotnim dejanjem in napovedoval vendeto, so torenti pregorevali.

Preverjene metode cenzure še vedno ubirajo so­dobne komunistične države. Pod pretvezo ohranjanja čistosti kulture in tradicije izvajajo strog nadzor nad literaturo in drugimi vsebinami. Kitajski avtor Yu Hua v raznolikem opusu prikazuje probleme domače družbe v 20. stoletju. V pripovedih je iskren in neposreden, zato zmeraj hodi po robu sprejemljivega. Film, ki so ga posneli po njegovem romanu Ži­ve­ti, je bil prepovedan, kar je knjigo izstrelilo med zvezde. Posebej zanimiva z vidika cenzure je Severna Koreja. Daje videz neosvojljive trdnjave, ki ji ni mar za zahodne vrednote ali človekove pravice. Po indeksu svobode tiska se redno uvršča na zadnje mesto med državami. Tam je prepovedano imeti radio, čeprav ga lahko pod mizo dobiš od kakega urad­nika. Do interneta dostopajo le posvečeni dr­žav­ljani in redke univerze, sicer ima država kar svojega, ki je seveda močno reguliran. Toda ko je v tej deželi koncertirala skupina Laibach, so njeni člani povedali, da jim razen malenkosti v šovu ni bilo treba cenzurirati veliko elementov. 
Poleg knjig je kakopak najbolj nevaren internet, saj omogoča instanten dostop do informacij in njihovo enostavno širjenje. Tega diktatorski voditelji držav seveda ne prenašajo. Kljub temu, da se Turčija trudi postati del Evropske unije, kjer veljajo visoki standardi za svobodo govora in človekove pravice, tam izvajajo hudo cenzuro. Pod pretvezo, da gre za utrjevanje domače politike, predsednik Erdogan vztrajno sprejema zakone, ki omejujejo dostop do interneta. Turški direktorat za telekomunikacije ima pooblastila, da cenzurira in kot kriminal obravnava vsako komuniciranje o 'škodljivih' temah. Dodatno nevarnost za politiko, ne le turško, predstavljajo tudi igre. Kitajska je prepovedala Football Manager zato, ker sta v njej Tibet in Tajvan samostojni državi. Iran se je prestrašil lovcev na pokemončke, saj bi igralci z množičnim skakanjem po državi povzročili resne varnostne težave. Rusi pa naj bi prepovedali Call of Duty zaradi misije na letališču, imenovane 'No Russian', vendar te navedbe ne držijo. Namesto tega so se spravili na Company of Heroes 2, kjer jim je šlo v nos napačno prikazovanje Rdeče armade. Saj, kako naj človek v miru vlada, če mora skr­be­ti za umsko čistost geekov po kleteh?

Kako je, ko imaš vsega tako polno rit, da ne veš, kaj bi sam s sabo? Rabiš nov hobi. Recimo udrihanje s sekiro po nič hudega slutečih someščanih. Z brutalnostjo je pretresal Ameriški psiho že kot roman, film pa je poskrbel, da so si špricanje krvi laže predstavljali še tisti z manj domišljije. Vsekakor branje ni za mlade želodce, a vendarle nosi pomemb­no kritiko družbe. Uzreš jo, če si znaš obrisati vso to kri z oči.

Prepovedane knjige objavljeno: Joker 291
oktober 2017