Revija Joker - Prepovedane knjige

ČLANKI
stranka » članki » črkožer » Prepovedane knjige

Kdor ni z nami, je proti nam
Ohranitev enotne in čiste vere ni edini razlog za cenzuro informacij. Kralji in cesarji, ki so postopno pre­vzemali posvetno moč nad rajo, so si prav tako kot duhovniki začeli jemati pravico, da odločajo, kaj je dobro za podanike. Ti so bili zdaj dvojno obdavčeni in dvojno nadzorovani. Ker pa so se zaradi napisane­ga tresli stolčki, je bila cenzura vsega zmeraj huj­ša. Če je štiristo tisoč zvitkov v Aleksandrijski knjiž­nici zgorelo po nesreči, so britanski in drugi kralji pridno skrbeli, da so se kresovi z nevarno literaturo ne­tili sproti. Milton je s svojimi deli razjezil kralja Karla II., ki je ukazal, da naj jih skurijo kar na dvoriš­ču Univerze v Oxfordu, saj se mu je zdelo, da mu avtor z njimi spodbija avtoriteto. Na ta način so uni­či­li potencialno nevarne ideje in javno osramotili njihove avtorje. Avstrijsko cesarstvo je recimo skrbno bdelo nad slovenskimi literati, posebej v obdobju romantike. Tedaj so Prešernovo Zdravljico močno skritizirali in revež jo je moral popraviti tolikokrat, da danes noben učbenik ne ve več, katera je prava.

V letu 1846 je bila Prešernova Zdravljica pripravljena za tisk. Ker pa je vsebovala besede »Edinost, sreča, sprava k nam naj nazaj se vrnejo«, iz katerih sta vela slovenski nacionalni program ter želja po povezovanju z drugimi Slovani, cenzura objave ni dovolila. France je zato naredil križ čez celo pesem, saj brez revolucionarnega sporočila ni imela več nobenega pomena. Dve leti kasneje je vendarle šla v tisk, današnjo melodijo pa je dobila 1905.

Ne glede na to, kakšno državno ureditev so si kje zamislili, je bila histerija vladajočih povsod enaka. Za vsako ceno je treba ostati na stolčku, pri čemer se sredstev ne izbira. Na tem področju je zagotovo prednjačila nacistična Nemčija. V prvi vrsti je s cenzuro prečesavala lastno kulturo, da v arijske roke ne bi prišli judovski, humanistični ali komunistični teksti. Vse, kar je bilo v nasprotju z njihovo ideologijo, je moralo končati v ognju, kar se je pri­če­lo že v zgodnjih tridesetih letih. Med ostalim so gorela celo dela Alberta Einsteina in Sigmunda Freuda − samo zato, ker sta bila potomca izbranega ljudstva. Na okupiranih področjih, od Francije do Jugoslavije, pa so s sežiganjem literature uniče­vali lokalni jezik in kulturo ter tako ruvali korenine posameznih narodov. Goebbles je bil prepričan, da bo iz tega pepela vstal feniks novega duha, ki ga je njegov veliki vodja Adolf popisal v delu Moj boj. V Avstriji je knjiga Mein Kampf še danes prepovedana, v Nem­čiji pa je do lani imela pravice do distribucije le de­že­la Bavarska. Pri nas je dosegljiva v ve­čini knjižnic. 

Verjetno ni treba posebej razlagati, zakaj tole čtivo ni priljubljeno in ponekod niti dovoljeno. Jeznemu mladcu, ki kritično gleda na družbo ter išče radikalne rešitve za ekonomske in duhovne krize, zna biti Hitlerjev Moj boj zelo blizu. Avtor za vse hudo v državi okrivi 'defektne' ljudi in natančno določi, kako se te sodrge znebiti.

Med drugo svetovno vojno so poleg nacistov bralne navade Slovencev s trdo roko preverjali še fašisti, ki takisto niso marali za kranjščino, po njej pa naslednji na oblasti – komunisti. Po ruskem zgledu je Jugoslavija omejila dostop do vsega, kar je bilo ’produkt kapitalizma’. Na srečo so slovenske knjiž­ni­ce v teh svobodi izražanja nenaklonjenih ča­sih vseeno izponjevale svoje poslanstvo. Ne le izposoje, pač pa tudi zbiranja gradiva. Versko, zahodno in povezano z okupatorjem je bilo gmajni prepovedano, kopije pa so knjižnice hranile v posebnih fondih, od koder si si jih lahko sposodil le s posebnim dovoljenjem in dobrim razlogom. Ker je ključe do omare imel direktor knjižnice, se je teh knjig oprijelo ime D-fond. Gradivo je bilo ozna­če­no s poševno rdečo črto prek sig­nature, da se je že na daleč videlo, da to ni običajno čtivo. Za neza­želene so veljali recimo Jančar, Kocbek in Zu­pan, ki so znali komunistični režim ali partizane postaviti v slabo luč.

Po drugi vojni je komunizem strip obravnaval kot 'dekadentni produkt gnilega zahoda', ki ljudi odvra­ča od branja kvalitetnih knjig. Zato so Zvitorepčeve prigode, ki jih je Miki Muster risal v tedniku Poletove podobe in povesti, aprila 1954 kratkomalo ukinili. Po štirih mesecih so jih spet začeti objavljati, saj se je izkazalo, da je bil strip prva rubrika, ki so jo številni bralci pogledali v novi številki.

Prepovedane knjige objavljeno: Joker 291
oktober 2017