Revija Joker - Prepovedane knjige

ČLANKI
stranka » članki » črkožer » Prepovedane knjige

Ne skruni šefovega imena 
Cerkev je nadzor počasi razširila tja do univerz, kot je pariška Sorbona. Ker pa se je izobraževalo vse več ljudi, je cerkvena oblast leta 1559 prišla na briljantno idejo, da je treba sestaviti seznam škodljive literature in avtorjev. Nastal je Index Librorum Prohibitorum, ki je doživljal dopolnitve vse do 1948., dokler ga v šestdesetih letih 20. stoletja konč­no niso nehali uporabljati. Na njem so se znašli Kep­­ler, Kant, Newton, sumljivi prevodi Svetega pisma in drugi razsvetljeni teksti. V zadnji izdaji je seznam štel štiri tisoč naslovov, ki so polni moralno dvomljivih, pretirano seksualnih, političnih in ateističnih vsebin. Cerkev se je bala tudi drugih religij. V naših koncih je pometla s slovanskimi bogovi, španski in portugalski inkvizitorji pa so dežurali v pristaniščih in uničili vse, kar so pomorščaki prinesli iz Novega sveta. Španski inkvizitor škof Diego de Landa je skušal pokristjaniti Maje in ker so še kar uporabljali neke svoje zapiske, je dal papirje skuriti. Četudi je zgolj slutil, kako znajo Indijanci gledati v zvezde, so bili dokumenti vse preveč čarovniški za tisti čas. Tako je ostalo le nekaj majskih kodeksov, od katerih je naj­pomembnejši dresdenski. Ti so zdaj osamljene priče veličastne zgodovine dotičnega južnoame­riš­ke­ga ljudstva.

Španska inkvizicija je delala čistko tudi v Južni Ameriki. Med pokristjanjevanjem Majev so duhovniki uničili njihove slikopise, saj so hoteli preprečiti, da bi se domorodci še kdaj vrnili k starim verovanjem. Kodeks, ki ga hranijo v Dresdnu, je najstarejši tak dokument. Pripoveduje o lokalni majevski zgodovini in vsebuje astronomske tabele.

Toda ne krščanstvo ne posvetni vladarji na Stari celini niso tako občutljivi na žalitve kot islam. Čeprav je krščanstvu precej bolj podoben, kot je videti na prvi pogled, ima poleg usmiljenja in obče veljavnih pozitivnih vrednot v Koranu zapisanih nekaj precej ekstremnih rešitev, sploh kar se tiče nespoštovanja vere. Zato prepovedanih vsebin pri njih ne manjka. Že ilustracije preroka Mohameda, ki se jih ne sme risati oziroma pogojno s tančico prek obraza, hitro povzročijo mednarodni incident ali teroristični napad, kot smo videli v primeru satiričnega časnika Charlie Hebdo. Islamski ikonoklazem niti na zahodu ne more biti stvar humorja. Najmanj zabaven pa se je iranskemu ajatolu Homeiniju zdel roman Satanski stihi indijskega avtorja Salm
ana Rushdieja. Ta je problematičen, ker uporablja satirično predelane motive iz Korana, s čimer si je avtor leta 1989 na glavo nakopal smrtno obsodbo. Pisatelj se atentatu uspešno izogiba, so pa medtem ubili japonskega prevajalca in zaminirali nekaj knjigarn, kjer so bogokletni roman prodajali.  
V skladu z idejo živi in pusti živeti sta cenzura in samocenzura vsekakor na mestu. Z njo avtorji in založniki poskrbijo, da teksti ne vsebujejo elementov sovražnega govora ali žalijo drugih kultur, saj imajo nekatere na tem področju izjemno nizek prag tolerance. Verskih čustev pa ne žalijo zgolj literarne umetnine. Dandanes takšne in drugačne omejitve pri distribuciji veljajo še za vse mogoče časopise, glasbo, filme in igre. V Savdski Arabiji ne smejo igrati mitološke sekljačine God of War že samo zato, ker je v naslovu omenjen bog. Vsekakor je blasfemično, da se okoli preganjaš z bogovi grške mitologije, ko vera zapoveduje enega samega, Alaha. Druga prepoved se tiče igralnih kart in igre Pokemon. Le kaj je takega storil simpatični Pikachu? Na kartah je sporen simbol, ki spominja na Davidovo zvezdo, v arabskih drža­vah pa je simpatiziranje s sionizmom ali njegovo promoviranje najstrožje prepovedano. Take ig­ra­­če kvarijo mladino, zato je zapovedana kazen za njihovo posest bi­čanje, odvzem obrt­ne­­ga dovoljenja trgovini, ki bi to prodajala, ali izgon iz države. Pazi za­­torej, kaj neseš s seboj na dopust! 

Alah je edini bog, ki je prek angela Gabriela preroku Mohamedu sporočil pomembne življenjske resnice. Kar piše v Koranu, je sveta stvar, česar nihče na tem svetu ne sme na noben način skruniti. Salman Rushdie je v Satanskih stihih precej svobodno predelal nekatere islamske motive. Džibril, Saladin, Mahund in Aješa so imena glavnih junakov, ki zelo spominjajo na tista iz Korana. Njihova ravnanja, čeravno fiktivna, pa niso zmeraj v ponos nosilcem originalnih imen, kar predstavlja veliko žalitev svete zgodbe. Zato si je avtor prislužil fatvo, ki se ji spretno izogiba že od leta 1989. Nagrada za avtorjev umor je že od vsega začetka tri milijone ameriških zelencev, lani so jo povečali še za 600.000.

Prepovedane knjige objavljeno: Joker 291
oktober 2017