"Da je Jezus bog, so sklenili z glasovanjem," in ker "Biblija ni prišla iz nebes po faksu", jo lahko vzamemo z rezervo, ne? Človek raje prebira stihe, v kate­­rih je “božje dovoljenje, da fuka toliko žensk, kolikor ga je volja." Družbeno zavedni slehernik pri mesenih užitkih seveda upoš­teva naslednje vodilo: "Kdor telesno in duhovno ni zdrav in vreden, svojega trpljenja ne sme ovekovečiti v telesu svojega otroka." V nasprotnem primeru se lahko pripeti, da "obra­čaš pogled od človeka do prašiča in spet od prašiča do človeka, in na koncu ne moreš več povedati, kdo je kdo." 
Kaj imajo skupnega Da Vincijeva šifra, Sveta kri in sveti gral, Satanski stihi, Moj boj ter Živalska farma, od koder so gornje vrstice? To, da gre za nevarne knjige. Bralec ponotranji njihovo vsebino in si splete, obogati ali spremeni življenjski nazor. S tem more pos­tati trn v peti avtoritetam oziroma se spremeniti v nestrpneža, sektaša, nemara celo terorista. Znanje je po mnenju nekaterih zatorej modro obvladovati, ga odtegovati in deliti v skrbno odmerjenih količinah. V ta namen se še danes prepoveduje ali omejuje razpe­če­vanje določenih časopisov, filmov in video­iger. Ter, jasno, knjig. Cenzura čuva ideološ­ke sisteme, laja na nasprotnike in jih ponekod celo grabi za vrat. A kakšno nezasli­ša­nost moraš zapisati, da si v civilizirani in precej moderni dobi prislužiš takšno obsodbo?