Še preden je dež začel hladiti poletno vročino in so se od pripeke ožganim rjavim listom v kroš­njah dreves pridružili rumeno rdeči znanilci jeseni, sta filmski in televizijski svet krepko zakorakala v najbolj plodno sezono kralja groze Stephena Kinga. Kot junaki njegovih knjig, ki jih skrivnostni, nadnaravni dogodki vlečejo k skupnemu cilju, bomo gledalci to jesen priča temačni meglici srhljivih stvaritev iz njegove domišljije.

Jack Nicholson je z vlogo v Shiningu postal legenda. Toda Kingu se je zdel preveč očiten, da bi lahko bil prepričljiv, in Kubrickovega filma ni maral.

Temna pot, vodi me
Angleški romantični pesnik John Keats je dobro ube­sedil najgloblji strah vsakega vase zagledanega av­torja: “Ko zbojim se, da morda že umrem / prej, kot pero mi zbere sad možgan.” A Stephenu Kingu se glede tega ni treba tresti, saj je velik del kariere spisal po dve knjigi na leto. In to ne zgolj v obdobju, ko je njegovo naravno zagnanost stimulirala južno­ameriška nosna sladica. King preprosto uživa v pisanju in razvijanju nepredvidljivih situacij. Njegov osnovni koncept je navidez preprost: v vsakdanje okolje, običajno neko mestece ameriški zvezni drža­vi Maine, vstavi neverjeten, fantastičen, pogosto nadnaraven element. Nato se osredotoči na to, kako le-ta spremeni prepričljive, vsakdanje junake, predstavljene na začetku. Kako se odzovejo in na kakšno pot jih element odpelje. 
To je lahko vrnitev pradavnega zla, ki se manifestira v klovnu (It) … gripa, ki pospravi veliko večino pre­bivalstva (The Stand) … spoznanje dekleta, da je s prvo menstruacijo dobila nadnaravne moči (Carrie) … ali osamljenega fanta, da je njegov sosed pobegli nacistični zločinec (Apt Pupil). Sličen pristop ubere v zgodbah, ki se ne uvrščajo v žanrsko literaturo. Junaka Andyja denimo v filmu in noveli Shawshank Redemption obsodijo umora žene, ker jo je pravi morilec ubil z enako pištolo, kot jo je imel Andy doma. Vendarle se nato pripoved ne fokusira na situacijo, ki je Andyja spravila za zapahe, ali na njegovo dokazovanje nedolžnosti, temveč na zaporniško življenje in epski pobeg. 

Vzdevek Kralj groze je upravičen, vendar pa je piščev opus širši. Poleg žanrske literature, ki obsega horror, kriminalke, ZF in fantazijo, je ustvaril tudi več dramskih del, nekaj poezije in avtobiografijo/priročnik za pisatelje On Writing. A jedro ostaja srh in ni ga avtorja, ki bi prišel blizu Štefanovim 15 nagradam bram stoker.

Analiza šale 
Tak pristop k ustvarjanju zgodbe in gradnji likov je močno pripomogel h Kingovi priljubljenosti. A najbolje ga poznamo po opisih groze, ki jih bralstvo najbolj ceni. Začno se s preprostimi povedmi, povečini enostavčnimi. Z naraščanjem strahu se pri­č­ne­jo stavki daljšati, žmohtnost dogajanja najprej prenašajo zlasti pridevniki, nato še prislovi, samostalniki in glagoli. Vmes žarišče dogajanja preskakuje med tistim, kar vnaša grozo (najpogosteje po­šastjo), reakcijo junaka in okolico, ki oboje odseva in okrepi. Vse to samodejno pospeši hitrost branja, pri čemer ritem dodatno določijo pogoste aliteracije. Bralcu se celo proti njegovi volji pričnejo v glavi izrisovati grozljive podobe. 
Če so zgodbe okostje in privlačni opisi zunanja podoba, so meso njegovih zgodb doživeti in prepričljivi junaki. Eno temeljnih priporočil za nadebudne pisatelje je, da je treba pisati o tistem, kar veš. In čeprav se King tega pogosto drži, saj so njegovi glavni junaki zelo pogosto pisatelji, je njegova prva us­peš­ni­ca nastala kot vaja v kreativnem pisanju, ko se je namenil predstaviti grozljivko skozi oči najstnice. Po dveh straneh je obupal in izdelek vrgel v koš, toda njegova žena je pobrala liste, jih prebrala in ga prepričala, naj nadaljuje. Nastal je kompleksen, skorajda eksperimentalen roman Carrie, ki sestoji iz različnih niti zgodbe, časopisnih prispevkov in od­lomkov iz izmišljenih knjig. A to je zgolj forma, v središču pa je zgodba o dekletu s posebnimi močmi in njeni versko blazni materi, ki skuša hčerkino drugačnost zatreti. Carrie je postala prodajna uspešnica v sedemdesetih, na vrhuncu zlate dobe kakovostnih grozljivk (Exorcist, Omen), in tako jo je Hollywood kmalu odkril ter zaupal Brianu De Palmi. Film je postal hit in Kingovo ime čez noč povzdignil na vrh lestvic najbolje prodajanih avtorjev.

Carrie v krvi je simbol za prebujeno ženstvenost. Čeprav je film mojstrovina groze, so bili skoraj vsi igralci med snemanjem prepričani, da je komedija.

Namišljen prijatelj, nepremišljen poklic
Kljub uspehu je King kmalu zapadel v dvome in alkohol. Leta 1977 je izdal tretji roman, The Shining, v katerem je med drugim terapevtsko obdelal svoje te­žave s pijančevanjem in strah, ki ga je čutil pred sa­bo, ko so ga otroci razjezili. Hkrati je začel dvomi­ti v kakovost lastnega pisanja, saj ga je skrbelo, da je uspeh posledica filmske slave Carrie. Tako je pričel izdajati knjige pod psevdonimom Richard Bachman in dosegal manjše uspehe. Ko je iz­dal peti roman, Thinner, je krinko razkril njegov oboževa­lec. Ta je zaznal po­dobnosti v slogu, nakar je pois­kal dokaze v prijavah avtorskih del. Bukva Thinner je v trenutku podeseterila prodajo, a 'Bachman' je dve leti kasneje dočakal še večji uspeh, ko je ZF-de­lo The Running Man o futurističnem TV-spektaklu pos­talo osnova za istoimenski film s Švarcijem.
Nepredstavljiv uspeh in za osemdeseta tipično navdušenje nad kokainom sta Kingove dvome obrnila na glavo. Nad filmskimi priredbami svojih del je pri­čel vihati nos, Kubrickov Shining je celo označil za "velik, krasen kadilak brez motorja," saj se "knjiga konča v ognju, film pa v ledu." Zato se je odločil, da bo režijo prevzel kar sam. Ustvaril je Maximum Overdrive, kjer vozila in naprave dobijo last­no voljo in pričnejo pobijati ljudi. To je na filmu videti še bolj neumno, kot zveni. Ko Štefa v intervjujih vprašajo, zakaj od takrat ni več stopil za kamero, običajno odgovori, naj si še enkrat pogledajo Overdrive.

Green Mile je Štefov najljubši film, dočim ima navideznoresničnostni Lawnmower Man oziroma Kosec z njegovo knjigo komaj kaj skupnega.

Dolarski dojenčki
IMDb navaja, da je po Kingovih delih posnetih oziroma trenutno snemajo kar 240 filmov in serij, med katerimi so številni kratki in študentski. King se je namreč leta 1977 odločil, da nadebudnim neodvisnim filmarjem odstopi pravice za dolar. S tem pridobi pravico veta nad komercialnim predvajanjem. Nato so tu še televizijske (mini)serije. Nekatere med njimi so zgrešene v zasnovi, kot je priredba Shininga, druge so ob prihodu navdušile, a se slabo starajo, na primer Golden Years, tretje pa so na sredi izgubile kompas, kot pokaže Under the Dome. No, originalni Salem's Lot, lanski 11.22.63 in It so še zmeraj vredni ogleda.
Slikosučna adaptacija It je le eden od štirih velikih filmov po Kingovih romanih to jesen. Poleg Dark Towerja v kinu bomo na Netflixu od oktobra lahko gledali še dva trilerja. V 1922 lastnik ranča načrtuje umor žene, da bi pobral za­varovanje, v Gerald's Game pa je središče pozornos­ti na ženski, ki ostane zvezana v osamljeni ko­či, ko sredi spolnih igric možu odpove srce. Če bi imela televizor, bi lahko gledala katero od Kingovih serij, ki bodo na sporedu. Trenutno se v ZDA vrti dobro ocenjeni Mr. Mercedes o lovu na psihopatskega morilca, Netflix pa že ima priredbo The Mist, kjer na mes­to pade meglica, polna pošasti. Pred desetletjem je iz te zgodbe nastal uspe­šen film, zdajšnjo niziko pa so obo­ževalci raztrgali. Obeta tudi antologija Castle Rock, napovedana za za­če­tek leta. Sleherna epizoda bo slonela na samostojni kratki zgodbi, liki pa se bodo prekrivali.

King je med najbolj snemanimi pisatelji. Znani so še filmi It, Pet Sematary, The Running Man in Mist.

Družinski človek
Najbrž ga ni mojstra, ki bi prestrašil več ljudi kot Stephen King. A v resnici je povsem običajen dru­žins­­­ki človek, od leta 1971 poročen s pisateljico Tabitho King. Skupaj imata tri otroke, od katerih sta dva postala pisatelja. Konec osemdesetih se je rešil odvisnosti z alkoholom in drogami, ki so bile tako hude, da se sploh ne spomni, kako je napisal eno svojih bolj grozljivih bukel, Cuja. V tej povesti o žens­ki, ki je z otrokom ujeta v avtomobilu, zalezuje pa ju stekel pes, groza deluje na več ravneh. Pes je skrita pošast, ki ji ni mogoče ubežati, in nikakor ni mogoče zaščititi otroka, ki pogosto predstavlja dodatno breme. 
Vse te more je King zvlekel iz podzavesti, ki jo je z monstrumi dodobra naphal že v otroštvu, ko je na podstrešju odkril zbirko zgodb H. P. Lovecrafta. V nekem intervjuju je namreč povedal, da je v tej knjigi našel dom. Danes ga cthulhujski miti, duhovi ali zombiji ne prizadenejo več. V nedavnem intervjuju je zaupal, o katerem filmu se je v zadnjih letih najbolj naježil: ob Still Alice, drami o ženski z Alzheimerjevo boleznijo, ki počasi izgublja spomin in povezave s svojo družino. Da, za družinskega človeka je to bržda res največji strah.

Bi kupili avto od tega človeka? Kaj pa avtorske pravice za priredbo njegovih del? Na voljo že za dolar! Plus ledvice, em, pravice za komercialno predvajanje.