|
![]() ...
Kalander priobči zapis o plodovitem piscu, ki je s pošastmi prestrašil množice, sam pa ima povsem drugačne strahove.
Še preden je dež začel hladiti poletno vročino in so se od pripeke ožganim rjavim listom v krošnjah dreves pridružili rumeno rdeči znanilci jeseni, sta filmski in televizijski svet krepko zakorakala v najbolj plodno sezono kralja groze Stephena Kinga. Kot junaki njegovih knjig, ki jih skrivnostni, nadnaravni dogodki vlečejo k skupnemu cilju, bomo gledalci to jesen priča temačni meglici srhljivih stvaritev iz njegove domišljije. Analiza šale Tak pristop k ustvarjanju zgodbe in gradnji likov je močno pripomogel h Kingovi priljubljenosti. A najbolje ga poznamo po opisih groze, ki jih bralstvo najbolj ceni. Začno se s preprostimi povedmi, povečini enostavčnimi. Z naraščanjem strahu se pričnejo stavki daljšati, žmohtnost dogajanja najprej prenašajo zlasti pridevniki, nato še prislovi, samostalniki in glagoli. Vmes žarišče dogajanja preskakuje med tistim, kar vnaša grozo (najpogosteje pošastjo), reakcijo junaka in okolico, ki oboje odseva in okrepi. Vse to samodejno pospeši hitrost branja, pri čemer ritem dodatno določijo pogoste aliteracije. Bralcu se celo proti njegovi volji pričnejo v glavi izrisovati grozljive podobe. Če so zgodbe okostje in privlačni opisi zunanja podoba, so meso njegovih zgodb doživeti in prepričljivi junaki. Eno temeljnih priporočil za nadebudne pisatelje je, da je treba pisati o tistem, kar veš. In čeprav se King tega pogosto drži, saj so njegovi glavni junaki zelo pogosto pisatelji, je njegova prva uspešnica nastala kot vaja v kreativnem pisanju, ko se je namenil predstaviti grozljivko skozi oči najstnice. Po dveh straneh je obupal in izdelek vrgel v koš, toda njegova žena je pobrala liste, jih prebrala in ga prepričala, naj nadaljuje. Nastal je kompleksen, skorajda eksperimentalen roman Carrie, ki sestoji iz različnih niti zgodbe, časopisnih prispevkov in odlomkov iz izmišljenih knjig. A to je zgolj forma, v središču pa je zgodba o dekletu s posebnimi močmi in njeni versko blazni materi, ki skuša hčerkino drugačnost zatreti. Carrie je postala prodajna uspešnica v sedemdesetih, na vrhuncu zlate dobe kakovostnih grozljivk (Exorcist, Omen), in tako jo je Hollywood kmalu odkril ter zaupal Brianu De Palmi. Film je postal hit in Kingovo ime čez noč povzdignil na vrh lestvic najbolje prodajanih avtorjev.
Namišljen prijatelj, nepremišljen poklic Kljub uspehu je King kmalu zapadel v dvome in alkohol. Leta 1977 je izdal tretji roman, The Shining, v katerem je med drugim terapevtsko obdelal svoje težave s pijančevanjem in strah, ki ga je čutil pred sabo, ko so ga otroci razjezili. Hkrati je začel dvomiti v kakovost lastnega pisanja, saj ga je skrbelo, da je uspeh posledica filmske slave Carrie. Tako je pričel izdajati knjige pod psevdonimom Richard Bachman in dosegal manjše uspehe. Ko je izdal peti roman, Thinner, je krinko razkril njegov oboževalec. Ta je zaznal podobnosti v slogu, nakar je poiskal dokaze v prijavah avtorskih del. Bukva Thinner je v trenutku podeseterila prodajo, a 'Bachman' je dve leti kasneje dočakal še večji uspeh, ko je ZF-delo The Running Man o futurističnem TV-spektaklu postalo osnova za istoimenski film s Švarcijem. Nepredstavljiv uspeh in za osemdeseta tipično navdušenje nad kokainom sta Kingove dvome obrnila na glavo. Nad filmskimi priredbami svojih del je pričel vihati nos, Kubrickov Shining je celo označil za "velik, krasen kadilak brez motorja," saj se "knjiga konča v ognju, film pa v ledu." Zato se je odločil, da bo režijo prevzel kar sam. Ustvaril je Maximum Overdrive, kjer vozila in naprave dobijo lastno voljo in pričnejo pobijati ljudi. To je na filmu videti še bolj neumno, kot zveni. Ko Štefa v intervjujih vprašajo, zakaj od takrat ni več stopil za kamero, običajno odgovori, naj si še enkrat pogledajo Overdrive.
Dolarski dojenčki IMDb navaja, da je po Kingovih delih posnetih oziroma trenutno snemajo kar 240 filmov in serij, med katerimi so številni kratki in študentski. King se je namreč leta 1977 odločil, da nadebudnim neodvisnim filmarjem odstopi pravice za dolar. S tem pridobi pravico veta nad komercialnim predvajanjem. Nato so tu še televizijske (mini)serije. Nekatere med njimi so zgrešene v zasnovi, kot je priredba Shininga, druge so ob prihodu navdušile, a se slabo starajo, na primer Golden Years, tretje pa so na sredi izgubile kompas, kot pokaže Under the Dome. No, originalni Salem's Lot, lanski 11.22.63 in It so še zmeraj vredni ogleda. Slikosučna adaptacija It je le eden od štirih velikih filmov po Kingovih romanih to jesen. Poleg Dark Towerja v kinu bomo na Netflixu od oktobra lahko gledali še dva trilerja. V 1922 lastnik ranča načrtuje umor žene, da bi pobral zavarovanje, v Gerald's Game pa je središče pozornosti na ženski, ki ostane zvezana v osamljeni koči, ko sredi spolnih igric možu odpove srce. Če bi imela televizor, bi lahko gledala katero od Kingovih serij, ki bodo na sporedu. Trenutno se v ZDA vrti dobro ocenjeni Mr. Mercedes o lovu na psihopatskega morilca, Netflix pa že ima priredbo The Mist, kjer na mesto pade meglica, polna pošasti. Pred desetletjem je iz te zgodbe nastal uspešen film, zdajšnjo niziko pa so oboževalci raztrgali. Obeta tudi antologija Castle Rock, napovedana za začetek leta. Sleherna epizoda bo slonela na samostojni kratki zgodbi, liki pa se bodo prekrivali.
Družinski človek Najbrž ga ni mojstra, ki bi prestrašil več ljudi kot Stephen King. A v resnici je povsem običajen družinski človek, od leta 1971 poročen s pisateljico Tabitho King. Skupaj imata tri otroke, od katerih sta dva postala pisatelja. Konec osemdesetih se je rešil odvisnosti z alkoholom in drogami, ki so bile tako hude, da se sploh ne spomni, kako je napisal eno svojih bolj grozljivih bukel, Cuja. V tej povesti o ženski, ki je z otrokom ujeta v avtomobilu, zalezuje pa ju stekel pes, groza deluje na več ravneh. Pes je skrita pošast, ki ji ni mogoče ubežati, in nikakor ni mogoče zaščititi otroka, ki pogosto predstavlja dodatno breme. Vse te more je King zvlekel iz podzavesti, ki jo je z monstrumi dodobra naphal že v otroštvu, ko je na podstrešju odkril zbirko zgodb H. P. Lovecrafta. V nekem intervjuju je namreč povedal, da je v tej knjigi našel dom. Danes ga cthulhujski miti, duhovi ali zombiji ne prizadenejo več. V nedavnem intervjuju je zaupal, o katerem filmu se je v zadnjih letih najbolj naježil: ob Still Alice, drami o ženski z Alzheimerjevo boleznijo, ki počasi izgublja spomin in povezave s svojo družino. Da, za družinskega človeka je to bržda res največji strah.
|
|
|