Ameriškemu pisatelju je pred šestimi leti uspelo ustvariti svojevrstno knjigo, ki tekom či­tanja pusti čudaški in nenavaden vtis. Razlog je v seriji fotografij, in to ne kakršnihkoli. Vklju­če­ne so namreč sta­rinske, črno-bele in pobledele, nasi­čene z groteskno motiviko nenavadnih oseb ali prizorov. Fotografije, ki jih je Riggs na­šel na bolš­ja­kih ali pri zbiralcih, so ga navdihnile, da je okoli njih spisal zgodbo. Rezultat je po­s­re­čeno delo, kjer so pridodani posnetki enako pomemben del naracije kot besedilo. 
Le-to se umešča v žanr nadnaravne fantazije. Šestnajstletni Jacob je med odraščanjem rad poslušal neobičajne štorije starega očeta. Na primer tisto o sirotišnici ob valižanski obali med drugo svetovno vojno, kjer v časovni zanki prebijajo otroci z nadnaravnimi lastnostmi – manipuliranje z ognjem, lebdenje in nevidnost so le nekatere izmed njih. Se pravi kot prvi razred Mož X. Ko dogodki Jaco­b a pahnejo v časovno avan­­turo, spozna, da so bila dedkova pri­­če­vanja še kako res­nična in da je morda 'posebnež' tudi on sam …
Ker je Riggs zgodbo ovil okoli fotografij, je njeno podajanje mestoma okorno. Se pa to popravi v nadaljevanjih Hollow City in Library of Souls, ki sta v angleščini že izšli, medtem ko imamo v slovenščini zazdaj le prvenec. Pisanje v njiju postane bolj tekoče in jedrnato, dočim zapleti, ki sprva pritegnejo zaradi skrivnostnosti in kasneje zaradi zmesi srhljivke, avanture, hororja in ro­­­mance, nenehno vlečejo. Čeprav gre za povezano trilogijo, se posameznih knjig drži samosvoj odtenek. Če prvi del sledi klasičnemu loku vzpostavitve konfliktov, se Hollow City sprevrže v razburljiv roman ceste, v katerem zasijejo barviti stranski liki. Žal avtor na slednje kar malo pozabi v Library of Souls, kjer v ospredje stopi atmosferično opisana starolondonska skrita četrt posebnežev. Ta s svojimi v meglo in sm­rad obdanimi ozkimi ulicami delu­je kot valilnica novega Jacka Razpara­ča. Ob tem vezni člen vseskozi ostaja pr­vo­osebni pripovedovalec Jacob, ki se na poti do zadoščenjskega konca vsled pomembnih odločitev temeljito zrelostno razvije.
Zaradi velikega prodajnega uspeha se je kmalu prislinil Hollywood. Ob ključ­ni besedi 'čudaškost' ne preseneča, da je predelavo posnel Tim Burton. Dom gospodične Peregrine za nenavadne otroke (naslov sledi angleškemu izvirniku, slovenska prevoda naslova nista poenotena – med drugim je gdč. Peregrine v knjigi gdč. Selec) ne sledi romanu. Nekako po polovici filma gre svojo pot in nekatere lastnosti junakov so spremenjene. Posledično je trilogija privlačna tudi po ogledu filma.