Ameriško avtorico pri nas poznamo po mladinskem branju Eleanor in Park. V njem nam je predstavila zase zna­čilni literarni svet, v katerem živijo malce trčeni posamezni­ki. Taki, ki veliko govorijo in se brezgla­vo zaljubljajo. Ljubezenska zgodba E-ro­manca, katere prevod smo čakali vse od leta 2011, zvesto sledi tej formu­li.
Roman je postavljen v davno leto 1999, ko zavoljo namišljenega milenijskega črva Y2K cel planet histerično priča­kuje konec sveta. Newyorška časopis­na hiša Courier najame inteligentnega, družabno precej nerodnega Lincolna, da v nočni izmeni preverja služ­be­no pošto zaposlenih, če je res namenje­na le internim temam. Hkrati je njego­va naloga, da računalniško omrežje pripravi na digitalno kataklizmo, ki bi se naj udej anjila na silvestrovo. Služba ga dolgočasi, saj je zanjo več kot preveč izobražen, vse dokler ne naleti na dopisovanje med lektorico Jennifer in no­­vinarko Beth. Kljub temu, da z babjimi pogovori očitno kršita pravila pod­jetja, ju Lincoln ne prijavi, pač pa z bra­njem pošte nadaljuje in se v eno od njiju zaljubi.
Gre za tretjeosebno pripoved o zadrža­nem geeku, ki po propadli zve­zi živi pri posesivni mami, v pros­tem času pa s kolegi igra Dungeons & Dragons. Njegova poglavja se izmenjujejo s tistimi, v katerih sledimo dobesednim prepisom e-pošte med ženskama. Ti se v du­hovitih in mes­toma pikrih izmenjavah replik uba­­­data z nosečnostjo, poro­­kami, ob­lekami in, jasno, s tipi. Pravijo, da bi naj zavedanje lastne minljivosti na­še­mu življenju dajalo smisel. In bolj kot se napovedani konec sveta bliža, bolj se zdi, da si naši (anti)junaki upajo storiti stvari, ki bi jih morali že zdavnaj. Tako roman preseneti z nekaterimi ovin­­ki, a se kljub vsemu privije do pri­čakovanega konca. Poleg dostojne po­­letne plažne štorije je avtorica med platnice skrila še premnoge reference na vsem znane serije in komade iz devetdesetih, ki bralcu privabijo nasmeh na obraz. Razen če začne raču­na­ti, koliko je star.
Kljub temu, da nisem ljubiteljica žanra, moram priznati, da mi je branje pustilo metuljčkast občutek v trebuhu, kot se od takih knjig pričakuje. Glavna junaka pa svojo usodo vrednotita takole: “Če bi bil to roman Jane Austen, ne bi bil tako slab.” No, če bi bil, bi verjetno nosil naslov Za oženit.