Revija Joker - Samotnost praštevil (Paolo Giordano)

ČLANKI
stranka » članki » črkožer » Samotnost praštevil (Paolo Giordano)
Samotnost praštevil (Paolo Giordano)
...
Navi

Paola Giordana so rodili leta 1982 v Torinu in je po izobrazbi fizik. Ko ga je sredi dvajsetih prijelo, da bi pisal kaj več od formul, je nastal njegov prvi roman Samotnost praštevil. Kljub matematični kulisi je to nepričakovan vlak čustev, kjer Giordano podobno kot naš Nejc Gazvoda v ospredje postavlja mlade, ki blodijo po razkrojeni družbi. Pri tem se ne izneveri svoji analitični naravi in najde perfekten način za prikaz človeških osamelcev – praštevila. 
Praštevilo ni deljivo z nobenim drugim razen s seboj in z enico. Ti puščavniki že od davnine vzburjajo matematike. Do novega raziskovalnega preboja je prišlo pred kratkim, in to ravno na področju, ki si ga je Giordano izbral za osrednji motiv – praštevilskih dvojčkih. To so pari, ki se med seboj razlikujejo za števko dve, na prim
er 17 in 19, 29 in 31 ter tako naprej v neskončnost. Kakor se ta števila med sabo ne morejo zares povezati, jih druži nenavadna bli­ži­na, da so si med sabo bolj podobna kot vsem drugim v neskončni vrsti cifer.
V romanu sta taki človeški praštevili Alice in Mattia, ki ju pisatelj slika od otroštva do zgodnje odraslosti. Alice se duši v priučeni nemoči in konflikte not­ranji na pasivno-agresiven način. Mattia nosi krivdo zaradi izginule dvojčice z motnjo v razvoju in se zaklepa v svet številk ter samopoškodb. Duševna in telesna prtljaga oba potiska k tlom, a hk­rati nobeden od njiju ni le žrtev, vr­že­na v nepošteni svet. Okolica ju oblikuje ravno toliko, kot se s svojimi odzivi ob­likujeta sama.
Lika delujeta tuje, pa hkrati boleče isk­re­no in nenarejeno. Povsod pride do izra­za Giordanova dojemljivost za pod­rob­nosti in profanosti iz telesne ter du­ševne plati življenja. Te se pogosto tikajo prebavne cevi in v glavnem vzbujajo neprijetne občutke, čeprav so hkrati dovolj sporadične, da iz njih izhajajoče blokade ostanejo neimenovane in nediagnosticirane. Da je Paolo tako sp­reten pri slikanju duševnega dogajanja, ni naključje, saj rad bere psihološke raz­prave.
Ker bralec to nenavadno knjigo dobesedno pohlasta, je fizikov pisateljski us­peh odmeval izven škornja. Nato se je vrnil na faks in dokončal doktorat o osnovnih delcih, letos pa je izdal še svoje drugo delo, Človeško telo. Tu se razpiše o italijanskih vojakih v Afganistanu, kjer butne na plan bikovstvo medvrstniš­ke­ga nasilja, cepljenega z grozo bojišča. Za pristnost je med pisanjem dvakrat odpotoval na Bližnji vzhod. Če je prva knjiga prikazovala muke nevsakdanjih ljudi v vsakdanjih okoliščinah, je z drugo knjigo obratno. Ker pa se tu prepleta več zgodb, je tok bolj razdrobljen in bralca ne zveže tako silovito kot Pra­šte­vila. A vseeno je Telo dobro branje in še sreča, da imamo obe knjigi v odličnem slovenskem prevodu. 

Samotnost praštevil (Paolo Giordano) objavljeno: Joker 250
maj 2014