Redko posegamo po delih, ki ne sodijo v ZF ali fantazijo, zato je treba izjemo upravičiti. Tereza Vuk je povprečnežu neznano ime, a je opozorila nase z zmago na lanskih proznih mno­gobojih, kjer je s trpko, avtobiografsko pripovedjo navzoče pet minut spravljala v smeh. Ne s tem, da bi bila takšna humoristka. Besede, ki so odzvanjale v publiko, so bile tako boleče, da je bil histeričen smeh edina odre­ši­tev. 
Creepyatrija je skozi leta nastajala kot blog. V njem je Tereza popisovala navidez banalne dogodke v lajfu, ki so ji absolutno odveč. Naj bo to obisk sodnika za prekrške ali prekinitev zveze s fantom. Pred nami se razgrne notranji monolog tipične predstavnice zablujene generacije brez pravega cilja v življenju, namena in prihodnosti. Za razliko od pankerjev v sedemdesetih in mirovniš­kih aktivistov pred njimi najde uteho v udobni otrplosti, podkrepljeni z legalnimi in ilegalnimi subst ancami ter glasnim rockom. Vsak zunanji dražljaj je moteč. Kako lepo bi bilo, ko bi te že enkrat vsi pustili pri miru …
Svet seveda ne deluje tako in in celo mirujoč sistem nosi veliko dogajanja. Prav Terezini komentarji, ki vse preveč­krat zrcalijo misli v glavi povsem obi­čaj­nega človeka, so tisto, kar prepreči, da bi knjigo odložil kot blodnjo pojoče travice. Eni jo primerjajo s slovitim ameriškim pisateljem Charlesom Bukowskim, katerega pijanski zapisi dosegajo kulten status. A kjer je Bukowski posredno družbeno kritičen, je Vuk namerno nestrukturirana in zaverovana sa­ma vase. Izhod najde v flaši, tableti ali smotki, nakar fura safr še zaradi tega. Ne le ona. Število folka, ki mu je vse že davno padlo dol, sploh mladih, je doseglo epidemične razsežnosti.
Ne prav obsežna knjižica, ki je izšla v samozaložbi, je ocenjena na 15 evrov, kar ni malo. Blog, iz katerega je delo nastalo, pa je punca pobrisala. Škoda, koristil bi njeni prepoznavnosti.