Revija Joker - Nadomestne volitve (J.K. Rowling)

ČLANKI
stranka » članki » črkožer » Nadomestne volitve (J.K. Rowling)
Nadomestne volitve (J.K. Rowling)
...
Navi

Po Svetinjah smrti je najbolj razvpita pisateljica sveta pribila, da ima zaenkrat dovolj mladinske fantazije. Besedo je držala in naslednjih pet let pilila svoje prvo delo za odrasle, The Casual Vacancy. Zanimivo je, da se ji je tako kot Harry Potter tudi ta ideja porodila med vožnjo. Zdaj je namesto smrd­lji­vega kupeja sedela v prvem razredu letala, a spomini na temne dni samohranilstva in družinskih zdrah je niso zapustili. Njena nova knjiga črpa prav od tam.
Čeprav se je šušljalo, da bo šlo za krimi­nalko, so Nadomestne volitve vse prej kot to. Pravzaprav je težko zaobjeti, kaj vse so, ne da bi se publika nejeverno namrdnila. Vsekakor to ni Potter za odrasle in še manj plažno čtivo, saj terja potrpežljivega bralca s širino. Gre za trpek, suho humoren socialni realizem brez ščepca fantazijskih elementov.
Rezime se ne sliši spektakularno. V zaselku Pagford se zaradi možganske kr­vavitve zgrudi zaslužni krajan Barry Fairbrother. Smrt ni oder za christiejevsko preiskavo, kdo je kriv. Je bolj za­če­tek konca, da v apokaliptični katarzi na dan bruhne vse, kar je bilo v skupnosti gnilega. Ker je imel pokojnik sedež v lokalni polit
iki, se namreč vname boj za nasledstvo. Ob tem poleg perja iz omar letijo okostnjaki in šrapneli latentne mr­žnje. Ko se strasti osvobodijo, je razkroj družbe neizbežen. Pri tem je bistveno, da svet v knjigi ni namalan s črno in belo. Tu ni gryfondomovcev in spolzgadovcev, kajti namesto poenostavljanja se je Rowlingova lotila poglobljenega psihološkega portretiranja. Pagfordov mikrokozmos je tako zakoten in samo­uničevalen, da bi zlahka ždel pod Alpami, posebej v luči sedanjih razmer.
JK neusmiljeno orje po spoznanju, da ima vsakdo skrivnosti, za katere je bolje, da ostanejo zaklenjene. A čeprav so navidez varno spravljene, bolijo in raz­žirajo tako lastnika kot bližnje, dokler ne bušnejo na plan kot godlja iz zamašenega stranišča. Prav vsak lik, ki se jih na petsto straneh zvrsti na desetine, je na nek način pokvarjen. Enodimenzionalni gotovo niso, a svetle izjeme in luči na koncu predora med njimi ni. Bra­davičarska prikupnost je minila, kajti Rowlingini junaki čez noč odrastejo v zamaščene megalomane, obsesiv­ne kompulzivneže, deklice, ki se re­že­jo, sociopate, odvisnike in frustrirane socialne delavke.
Zavoženost najbolj pretresljivo odzvanja v najstnici Krystal. To dekle z druž­be­ne­ga roba prejme največ pisateljičinih sim­­patij in sočutja, čeprav ni svetnica. Njene poteze boš najbrž povezal s kakim problematičnim sošolcem iz osnovke. Krystal pa je le ena v mozaiku in prav presunljivo je, kako ves ta zverinjak sploh uspe sobivati. Oziroma je uspel, dokler ni vanj zasekala Barryjeva smrt.
Psi­hološkim dominam se Jo tako posveti, da zgodba ne sledi pravemu dram­s­kemu trikotniku. Namesto tega se odvija zložneje, z učinkom metuljevih kril. Povsod so natroseni drobni dihi krivde in zloslutni indici, kaj nas vse še čaka. Ob tem so intimne zgodbe posameznikov izpostavljene po zgledu Georga Mar­tina, saj se vsako poglavje osredotoči na enega izmed likov. Zato je buk­vo prijetno brati po koščkih.
Pravi odklop pa to ni, saj je dogajanje preveč podobno resničnosti. Zlasti tež­ko je odvrniti oči od naturalističnega vrtanja po manj dostojanstvenih vidikih življenja, potlačenih misli in polrojenih občutjih. Strašljivo je, kako globoko se Rowla dotakne tako groteske svojih junakov kot bralca. A obenem se ravno zaradi tega ne moreš odlepiti od knjige. Začne se počasi, ko s težavo povezuješ imena in ugotavljaš, kdo je kdo in kakš­no vlogo ima v pletenini. Toda ko imaš mrežje zgrajeno, je knjiga ena sama besna vleka, nekaj manj spretnih zgodbovnih zasukov gor ali dol. Temu primerno je doživela dober sprejem in so jo ekspresno prevedli v slovenščino. Na policah bo koncem novembra.

Nadomestne volitve (J.K. Rowling) objavljeno: Joker 232
november 2012