Revija Joker - Podplat zabave

ČLANKI
stranka » članki » anali » Podplat zabave
...
Nekaj več kot petnajst let je minilo, odkar je nintendo 64 v dnevno sobo prinesel 'trilinear filtering', 'mip mapping' in 'Goraud shading'. Sneti ve, kaj ti pojmi pomenijo, a se osredotoči na tis­­to, po čemer smo si to konzolo res zapomnili.

Ko sem marca leta 1997 razpakiral N64, je bil izraz na cimrovem ob­razu kisel, kot bi mu ponudil toplo pivo. A drugega nisem pričakoval. Že japonska znamka ni vlivala zaupanja tistim, ki niso zrasli ob SNESu, kajti pri izbiri med Mariom in Marincem - aha, onim iz Dooma - se je Slovenec odločil za drugega. Nakar je bila kamen spotike še staromodna narava mašine, ki ni uporab­ljala cedejev, temveč kartuše. Vanje so lahko stlačili največ 64 megabajtov podatkov, na CD jih je šlo 700. In muzike potemtakem onegaj tudi ni sukal. Računica je bila preprosta. N64 je smrdel!

Oblika naprave mi je bila všečna, bi jo pa da­nes težko gledal ob X360 in PS3. Puvač bi bil, če bi imel dodatek DD (Disk Drive). Raz­ši­ri­tev je šla pod N64 in je jedla posebne diske, a je spo­dletela. Ugledala je devet iger, zunanjosti Japonske pa ne.

Ultra famicom
Priznam, sprva tudi sam nisem bil navdušen. Po večletnem pumpanju z najjačimi specifikacijami, erekcijskima partizanskima imenoma 'project reality' in 'ultra 64' ter zagotavljanju, da bo zadnji stroj v peti generaciji konzol anihiliral Sonyjevega tekmeca, je bil končni izdelek ... shizofren. Zaobljeno krivuljna oblika, kot bi se na debelo pleskavico usedel trol, je prispevala k imidžu igrače, kartuše pa so dajale retro vtis. Kot da je proizvajalec bolj zazrt nazaj kot naprej, v dobo interaktivnega filma ter prelestnih animacij. Kot da je N64 bolj neo geo kot neo.
A to je tisti hudič pri Nintendu. Praktično vsakemu njihovemu novemu izdelku kritiki napovedujejo propad - in praktično vsak najmanj pokrije stroške, če že ni uspešnica. Pri N64 se niso toliko posvečali japonskemu trgu, marveč so napadli zlasti Ameriko. Prav tako so napravo na veliko prodajali v trgovinah z igračami in jo cenili na 200 dolarjev, kar je bilo približno enako kot playstation, le da je bil N64 nov novcat. Kar so se seveda potrudili sporočiti v oglasih.
To je bil sicer pesek v kupčeve oči, kajti razliko je tvrdka nadoknadila z visoko ceno špilov, ki se je začela pri 60 in dosegla celo 80 $. Tudi zaradi tega ostali založniki niso poskakovali, saj so nosili tveganje s stroški izdelave modulov. EA, Capcom, Namco in Konami so skupaj zmogli komaj par ducatov naslovov, Nintendo pa je zaradi vztrajanja na modulih izgubil Square, ki je odšel k Sonyju in tam izdal CD-ekstravagantni Final Fantasy VII. Vendar samurajskega rezanja trebuhov ni bilo, kajti navzlic dokaj majhnemu številu 'third-party' naslovov so prodali 33 milijonov N64 in veliko iger.
Nabor špilov za N64 pri slabih štiristo kosih ni bil brutalno številčen, a se je izkazal s kakovostjo. V njem so bile odlične streljanke, dosti akcijad v odprtejših svetovih, dirkačine, frpjke, športijade ... Pa seveda Mario 64 in Ocarina of Time, morda najboljši igri svojega časa. Vse to je bilo ozaljšano z mainstream licencami tipa James Bond in Star Wars ter dostopno samo tu, kot je rad kazal napis 'Only on N64' na kartonskih škatlicah.

Plebejski moduli so bili sivi, a nekaj iger je bilo raznobarvnih. DK64 je bil rumen, Ocarina in Majora zlati, Batman Beyond pa črn. Itak.

Dobri drob
Cimer kot primerek nedeljskega igralca nad vsebino ni bil očaran tako kot jaz, saj ni imel časa za poglabljanje. Zato pa je tudi on kmalu začel ceniti strojne prednosti. Najprej samosvojo trirazsežno grafiko, kjer so bile teksture filtrirane in senčene ter zato lepše od grobo kvadratastih s playstationa. Po drugi strani je bila njihova velikost omejena, zaradi česar so jih morali ustvarjalci raztegovati. To je botrovalo značilno meglenemu ali risankasto barvitemu videzu iger.
Nadalje med igranjem ni bilo treba čakati kot pri playstationu, saj je bilo branje z modula instantno. Pri nadzoru pa je sekal kontroler, ki je imel na sredini analogno paličico (drugo so simulirali rumeni gumbi) in z njo omogočal precizen nadzor likov v 3D-prostoru. Ni bil prvi, kajti ta čast gre vectrexu in atariju 5200, a je ključno zaznamoval področje.
Navzlic ne najbolj obetavnemu prvemu vtisu se je nintendo 64 prijel v našem študentskem domovanju, zlasti po zaslugi International Superstar Soccerja. Preden so sistem leta 2001 nehali izdelovati - Nintendo je dokaj hitro pripravil teren za gamecube, svojo next-gen konzolo s ploščkovnim pogonom in takisto usmerjenostjo le v igre -, je prispeval obilico samotarske ter večigralske zabave. Tiste dob­re stare, kjer se kolegi prerivajo pred zaslonom, saj stvarca v Evropi ni nudila priklopa na internet. Lepe spomine imam nanjo, ki jih najbolj sijajno obudi brezplačni emulator Project64 (Pj64-emu. com). Poženem ga, nastavim kontrole, morebiti polepšam grafiko, z 'Open ROM' odprem datoteko z igro iz globin interneta (ameriško inačico, saj so te boljše od evropskih), in še tako kisli fris postane sladek, kajti mnogi naslovi za N64 so še danes privlačni. Tudi zato so jih nemalo predelali za nove sisteme. Le katerega bi izbral, toliko jih je ...

Podplat zabave objavljeno: Joker 227
junij 2012

okvirčki:

Ducat nepozabnih