|
Velikani mečejo veliko senco Ne glede na to, da IBM tega podatka nikoli ni skrival, je do škandala prišlo šele leta 2001, ko je raziskovalni novinar Edwin Black objavil knjigo 'IBM in holokavst'. V njej je odkrito namigoval, da ni šlo le za nemško podružnico, ampak za izdatno podporo ameriške materinske družbe, ki naj bi simpatizirala s Hitlerjevo vlado. Za nameček je korporacijo še tožil. Sodišče je tožbo zavrnilo, toda gospod si je nabral dovolj publicitete, da je njegova knjiga postala uspešnica. IBM je po drugi strani vse dokumente iz tistega obdobja - vsaj tiste, ki jih Nemci niso uničili - prepustil v preiskavo zgodovinarjem. Aktivno sodelovanje so odločno zanikali in vnovič poudarili, da niso skrivali dejstva, da je bila v uporabi njihova oprema. Čigava pa naj bi bila? Drugih podjetij, ki bi ponujala informacijske rešitve, ni bilo. In Watson, ki mu je Nemčija leta 1937 podelila visoko državno odlikovanje, je le-tega leta 1940 vrnil. Prav monopol, ki ga je imelo podjetje, je bil druga črna točka, ki bi skoraj povzročila njegov razpad. Leta 1969 je pravosodno ministrstvo proti njim sprožilo antitrustovsko tožbo, ki se je vlekla kar dvanajst let. Razlog: IBM je bil prvi, ki je ločil strojno in programsko opremo ter slednjo pričel zaračunavati posebej. Vse dotedaj je bil softver, vključno z izvorno kodo in tehnično pomočjo, del kupljenega računalnika. Konkurenca je poskočila, da IBM umetno niža cene, in preiskava je bila tu. Leta 1982 so jo zaključili in IBM oprostili, a delovanje pod striktnimi pogoji, ki jih je narekovalo ministrstvo, je multinacionalko pustilo v slabem stanju. Iz njega so se, nemara ravno po zaslugi svojega IBM PC, sicer pobrali. Toda vmes je konkurenca, ravno po zaslugi plačljivega softvera, ki je postal novo zlato tele informacijske tehnologije, postala izjemno močna. Med njimi tudi, ja, Microsoft. A ne mislite, da je bil oslabljeni velikan brez moči. To so konkurenti kmalu uvideli, ko je Veliki modri udaril nazaj s poslovnima taktikama, ki še danes vzbujata strah. Svoj tržni delež, posebej na strežniškem področju, so si vračali z znano mantro: Še nikogar niso odpustili, ker je kupil IBM. In ljudje so jim verjeli. Kaj jim ne bi, ko pa to pravilo v najvišjih poslovnih krogih velja še danes. Drugo, še strahovitejše orožje je njihov patentni portfelj. Če spremljate novičke o patentnih trolih, ki po vrsti tožijo podjetja zaradi kake zares očitne tehnologije, vedite, da so to amaterji. IBM je deloval po mafijsko. Če je kak konkurent predstavil novo tehnologijo, so se pri njih oglasili možje v temnomodrem in jim samo pokazali seznam, koliko IBMjevih patentov kršijo. Nato so jim ponudili izbiro: plačajte licenčnino in se pustite kupiti ali pa vas uničimo. Anekdota pravi, da so se pri Sunu (izumiteljih Jave) poglobili v seznam in prišleke zavrnili, saj da ne kršijo nobenega od sedmih naštetih patentov. Toda gospodje so se spogledali in vodja je lakonično odgovoril: IBM ima v ZDA več kot deset tisoč patentov. Res hočete, da gremo nazaj in poiščemo tistih sedem, ki JIH kršite? Ali pa ne kompliciramo in nam samo plačate dvajset milijonov? Sun je stisnil zobe in plačal, medtem ko so IBMovi odvetniki odšli v naslednje podjetje na seznamu. Hja, v poslu ni prostora za sočutje. |
poglavja članka:
![]() Uvod ![]() Herman Hollerith, luknjač kartic ![]() In potem je prišel Watson ![]() Vseza boljše poslovanje ![]() Velikani mečejo veliko senco ![]() Quovadis, IBM ![]() sorodni članki
|
|