Velikani mečejo veliko senco
V stotih letih se nabere veliko dobrega, a tudi dogodkov, ki te postavijo v slabo luč. In večji kot si, hitreje se lahko umažeš. IBM ni izjema. Verjetno največja črna pika na njihovem rezimeju je sodelovanje z nacistično Nemčijo. IBM oziroma njihova nemška podružnica Dehomag (Deutsche Hollerith Maschinen Gesellschaft) se je namreč prostovoljno priglasila za izdelavo ne

Za promocijo PCja so leta 1984 uporabili Chaplinovega potepuha, kar se je iz­kazalo za odlično potezo. Ljudje so se poistovetili z njegovo preprosto prebrisanostjo in sporočilom, da je osebni računalnik orodje za vsakogar.

mškega popisnega sistema, ki je prebivalce uredil po rasni čistosti. Kasneje je s svojimi kartičnimi stroji opremila koncentracijska taborišča in večino nemških pisarn, s čimer je bistveno pripomogla h grozljivi učinkovitosti masovnega pobijanja.
Ne glede na to, da IBM tega podatka nikoli ni skrival, je do škandala prišlo šele leta 2001, ko je raziskovalni novinar Edwin Black objavil knjigo 'IBM in holokavst'. V njej je odkrito namigoval, da ni šlo le za nemško podružnico, ampak za izdatno podporo ameriške materinske družbe, ki naj bi simpatizirala s Hitlerjevo vlado. Za nameček je korporacijo še tožil. Sodišče je tožbo zavrnilo, toda gospod si je nabral dovolj publicitete, da je njegova knjiga postala uspešnica. IBM je po drugi strani vse dokumente iz tistega obdobja - vsaj tiste, ki jih Nemci niso uničili - prepustil v preiskavo zgodovinarjem. Aktivno sodelovanje so odločno zanikali in vnovič poudarili, da niso skrivali dejstva, da je bila v uporabi njihova oprema. Čigava pa naj bi bila? Drugih podjetij, ki bi ponujala informacijske rešitve, ni bilo. In Watson, ki mu je Nemčija leta 1937 podelila visoko državno odlikovanje, je le-tega leta 1940 vrnil.
Prav monopol, ki ga je imelo podjetje, je bil druga črna točka, ki bi skoraj povzročila njegov razpad. Leta 1969 je pravosodno ministrstvo proti njim sprožilo antitrustovsko tožbo, ki se je vlekla kar dvanajst let. Razlog: IBM je bil prvi, ki je ločil strojno in programsko opremo ter slednjo pričel zaračunavati posebej. Vse dotedaj je bil softver, vključno z izvorno kodo in tehnično pomočjo, del kup­ljenega računalnika. Konkurenca je poskočila, da IBM umetno niža cene, in preiskava je bila tu. Leta 1982 so jo zaključili in IBM oprostili, a delovanje pod striktnimi pogoji, ki jih je narekovalo ministrstvo, je multinacionalko pustilo v slabem sta­nju. Iz njega so se, nemara ravno po zaslugi svojega IBM PC, sicer pobrali. Toda vmes je konkurenca, rav­no po zaslugi plač­lji­vega softvera, ki je postal novo zlato tele informacijske tehnologije, postala izjemno močna. Med njimi tudi, ja, Microsoft.

Gari Kasparov se je z Deep Bluejem pomeril dvakrat. Leta 1996 ga je premagal z uporabo taktike, ki običajno zmede računalniške nasprotnike: vlečenjem na pogled nesmiselnih potez. V povratnem dvoboju maja 1997 ta strategija ni več delovala. Konkreten poraz ga je ujezil.

A ne mislite, da je bil oslabljeni velikan brez moči. To so konkurenti kmalu uvideli, ko je Veliki modri udaril nazaj s poslovnima taktikama, ki še danes vzbujata strah. Svoj tržni delež, posebej na strežniškem področju, so si vračali z znano mantro: “Še nikogar niso odpustili, ker je kupil IBM.” In ljudje so jim verjeli. Kaj jim ne bi, ko pa to pravilo v najvišjih poslovnih krogih velja še danes.
Drugo, še strahovitejše orožje je njihov patentni portfelj. Če spremljate novičke o patentnih trolih, ki po vrsti tožijo podjetja zaradi kake zares očitne tehnologije, vedite, da so to amaterji. IBM je deloval po mafijsko. Če je kak konkurent predstavil novo tehnologijo, so se pri njih oglasili možje v temnomodrem in jim samo pokazali seznam, koliko IBMjevih patentov kršijo. Nato so jim ponudili izbiro: plačajte licenčnino in se pustite kupiti ali pa vas uničimo. Anekdota pravi, da so se pri Sunu (izumiteljih Jave) poglobili v seznam in prišleke zavrnili, saj da ne kršijo nobenega od sedmih naštetih patentov. Toda gospodje so se spogledali in vodja je lakonično odgovoril: “IBM ima v ZDA več kot deset tisoč patentov. Res hočete, da gremo nazaj in poiščemo tistih sedem, ki JIH kršite? Ali pa ne kompliciramo in nam samo plačate dvajset milijonov?” Sun je stisnil zobe in plačal, medtem ko so IBMovi odvetniki odšli v naslednje podjetje na seznamu. Hja, v poslu ni prostora za sočutje.

Blue Gene je družina IBMovih superračunalnikov. Zasnovali so jo za simulacijo zlaganja beljakovin iz genskega zapisa, odtod tudi ime. Več let so kraljevali na lestvici Top500.org, zdaj pa je njihov najhitrejši sistem Roadrunner – hibrid, ki na eni rezini združuje AMD opteron in dva cella.