Vseza boljše poslovanje
Računalnik je postal vroča roba. Izkazalo se je namreč, da obstaja ogromna količina podatkov, ki bi jih bilo treba obdelati, in hitrost je postajala vse bolj kritična. IBM pa je predstavljal nove in nove izdelke, ki so delo še pospeševali. Veliki poslovni sistemi in njihovih zahteve so porodili podatkovne baze in jezik SQL. Oboje je danes temelj sodobnega spleta in oblačnih aplikacij. Prvi prenosni računalnik IBM 5100 današnji generaciji ne bi bil tako znan, če ponj bojda iz prihodnosti ne bi prišel samozvani časovni popotnik John Titor. Razlog: v njem se skriva koda, s katero lahko dešifrira vse večje sisteme iz sedemdesetih. Kako je človek, ki se je predstavljal za časovnega popotnika, to vedel, ni znano, je pa IBM informacijo potrdil. Skladno z večanjem količine obdelanih podatkov se je pojavila potreba po tiskanju. Že leta 1959 je IBM podjetjem ponudil vrstični tiskalnik, ki je tiskal na neskončni papir s hitrostjo 650 vrstic na minuto. Na tak način so stiskani slavni dosjeji Udbe. V sedemdesetih so naredili prvi komercialni laserski tiskalnik.

Takole so sestavljali ra­čuns­ke stroje še na začetku šestdesetih v tovarni v Londonu.

Za nas važna prelomnica je leto 1981, ko se je rodil IBM PC. Po tridesetih letih je še vedno de facto računalniški standard. Močno nadgrajen, a vendarle. Prvi PC so ses­tavili tako poceni, kot se je dalo. Zato so uporabili Intelov, že takrat ne preveč napredni procesor 8088. Hoteli so biti konkurenčni takrat popularnim mikroraču­nal­nikom, kjer so prednjačili Commodorjev PET, osembitni atariji in apple II, kar jim je s ceno tisočaka in pol dolarjev tudi uspelo. Sistem so zasnovali karseda odprto, da bi drugi proizvajalci zanj izdelali čimveč dodatne opreme. Šli so tako daleč, da so objavili izvorno kodo BIOSa. Konkurenca je vse to veselo pograbila in namesto dodatne opreme pričela izdelovati klone (rekli so jim 'kompatibilneži'), ki so bili od izvirnika še cenejši. Tako se je pričel zmagoslavni pohod PCja iz pisarn v domove, kjer je uspešno pričel izrivati od sebe naprednejše mašine, kot je bila Commodorjeva amiga. Vse komponente, vsa vodila, celotna arhitektura x86, ki jo uporabljamo danes, je zapuščina njihovega dela in izbire komponent za svoj prvi osebni računalnik. O njem smo ob četrtstoletnici napisali obsežne anale, ki jih najdete v Jokerju 159, zato tokrat ne bi izgubljali preveč besed.

Modularna zasnova sistema 360 (1967) je pomenila nov preskok. Podjetje je lahko kupilo le komponente, ki jih je potrebovalo.

Leta 1987 so k tvorbi nove generacije, imenovane PS/2, pristopili bolj konzervativ­no. Hkrati z njo so predstavili nov operacijski sistem OS/2. Reč je bila velik korak naprej v vseh pogledih, sploh v primerjavi z DOSom, a bitka je bila izgubljena že vnaprej. Nepregledna množica podjetij, ki je izdelovala klone, je enostavno priredila tehnologijo, recimo grafiko VGA, da je delovala s 'starimi' sistemi. Za povrh je IBMju obrnil hrbet Microsoft, ki je spokal kufre sredi razvoja novega operacijskega sistema in se posvetil Oknom. Ko sta se leta 1995 udarila Windows 95 in tretja različica OS/2 s kodnim imenom Warp, je bil IBM že poraženec. Čeprav je bil njihov sistem svetlobna leta pred Microsoftovim. Na Polknih je pač delovalo vse, ne glede na to, da se je sistem pogosto obesil. Kljub temu je OS/2 živel in prejemal popravke še skoraj celo desetletje. Celo danes je moč najti kak bankomat, na katerem teče ta antikviteta. Če pa deluje!

Si upate temu reči prenosnik? IBM 5100 je bil leta 1975 revolucionarna ma­šina. Glede na to, da je tehtal 25 kil, bi ga lahko oglaševali tudi kot na­pravo za fitnes in namesto poslovneža za reklamo uporabili mišičnjaka.