Krasni modri svet
Sonicova slava je do danes sicer malce zbledela, saj se je Sega sama zajebala s tem, da je po zvečine zmagoslavnih dvorazsežnih igrah začela štancati inferiorne dele v treh dimenzijah, od katerih je omembe vreden le prvi, Sonic Adventure za dreamcast iz 1998. Domala vse ostalo sega od nečesa, kar je sicer vedno igranja, a ni doraslo izročilu, do hudega šodra, ob čemer se je nadmočnemu Mariu 64 zgolj režalo. Prav tako ga je Sega srala s krneki risankami za nedeljo zjutraj, ki so od­tujevale tedaj že odraslej­šo populacijo starih obo­že­val­cev, in Sonicu dodajala zve­čine neposrečen glas. Sonicovo slavo so zato najbolj zvesto ohranili garažni ljubitelji, ki so naredili kup fanovskih izvedenk za računalnik, zbranih na spletni strani Sonicfangameshq.com. Tu najdeš kup bolj ali manj pos­rečenih igric, ki kažejo predvsem to, da je So­nic pri ljudeh priljubljen in živ. Sega za to skrbi na svoj žalosten način. Ježa vsako leto postavijo v kako igro, pri čemer se zdi, da jim njena kakovost ni glavna briga. Važno, da je lik prisoten. Na Xbox Live Arcade in Playstation Network je tako ravnokar prišla rebootana epizoda, ki obnavlja spomin na stare čase, in četudi je simpatična, smo morebiti pričakovali nekoliko več od udinjanja dvajset let stari zasnovi. A to je še dobro, kajti zadnja leta smo bili priče številnim zgrešenim soniščinam, ki niso vedele, kako posiljen osrednji prijem bi uporabile. Zlasti v tridimenzionalnem okolju.

Če si konec stopnje v Sonicu 1 dosegel z najmanj petdesetimi prstani in skočil v zlat obroč, si se zna­šel v obračajoči se marjanci. Cilj: kaotični smaragd.

Sonic je tako še vedno prepoznaven in načeloma še vedno tekmuje z Mariem. Toda le načeloma. Zdaj včasih mirne duše nastopi skupaj z rivalom, recimo v Mario & Sonic at the Olympic Games. Njegov lutkar Judži Naka pa javno priznava, da je najnovejši Sonic Colours za wii "namenoma oblikovan tako, da bo sedel nintendovskim igričarjem". Včasih je modri dirkač namenoma pičil po svoji poti - zdaj ubira tisto, ki jo je naredil brkatež. To je sicer logično, saj se je Sega začetkom desetletja umaknila iz posla izdelovanja konzol in ji tekmovanje s svojim kruhodajalcem ni v interesu. A hkrati ni nič manj pretresljivo. Ideali so umrli v devetdesetih.

Potem, ko je Sega po neuspehu dreamcasta nehala izdelovati lastne konzole, so Sonica kot svojo prepoznavno znamko uturili na vse ko­ličkaj aktualne sisteme. Tudi Nintendove. Ah, sladka ironija.