|
It's-a me, Sonic! Japonceljni - da, Sega je tamkajšnja firma - so zato priredili interni natečaj, ki naj bi dal konkurenta Nintendovi špehati dobričini. Zbor likov je bil pisan, kajti sodelujoči so si izmislili ameriškega predsednika v pižami (iz njega je kasneje nastal Sonicov večni sovražnik Dr. Robotnik oziroma Eggman za Tokijce), zajca, pasavca, buldoga in ježa. V angleščini hedgehoga. Da bi solato razredčili, so uporabili naslednji kriterij: maskota mora biti čim bolj drugačna od Maria. Namesto okroglega, nekam počasnega in prijaznega človečka so hoteli naspidirano žival. Tako pasavec kot jež sta se lahko zvila v kroglo, kar je postalo ena prepoznavnih lastnosti kasnejše igre. A j
Poleg tega ga je Segin uslužbenec Naoto Ošima, ki si ga je zamislil (tip je drugače dizajner in producent mnogih dobrih iger, od Phantasy Star prek Yoshi's Islanda do Blue Dragona), pobarval s hladno modro, kar je bilo že na prvi pogled drugače od toplih Mariovih tonov, mu nataknil rdeče teniske in ga opremil z osebnostjo frajerja. Na uvodnem zaslonu svoje igre je Sonic migal s kazalcem in v njej nestrpno tapkal z nogo, če si si ga drznil pustiti predolgo čakati. To ga je napravilo drugačnega, bolj simpatičnega in prepoznavnega od skoraj vseh tedanjih likov iz iger. Sonic je bil Američanom tako domačen in ukrojen po njihovi mentaliteti, da je Sega of America okrog njega zasnovala drzno oglaševalsko kampanjo. Ta ne le, da je tolkla direktno po Nintendu, marveč je njegove izdelke kazala v negativni luči. Izmislili so si recimo pojem 'blast processing', ki naj bi genesis postavljal nad konkurenco, ker ga Nintendove konzole kao niso imele. Problem je bil v tem, da blast processing v bistvu ni pomenil ničesar, ampak izpadlo je, kot da so v tehnološki špici. Glasno so rjuli provokativno geslo Genesis does what Nintendon't!, v bombastičnih reklamah uporabljali podobe slavnih, na primer Michaela Jacksona in košarkaša Pata Rileyja, ter konzoli sčasoma začeli prilagati več brezplačnih iger, samo da bi jo folk kupoval. Kajti kot vemo, se denar pri obtelevizorskih drkalicah dela na softveru, ne na hardveru.
Avtor te neokusne, a učinkovite žlobudre je bil Tom Kalinske, bivši Mattelov predsednik in star maček v reklamnem poslu. Tip je firmi kljub prvotnemu nasprotovanju samurajskih šefov zabičal, naj znižajo ceno konzole s 189 dolarjev na udarnih 149 in v paket z njo nehajo tlačiti hodi-v-desno pretepačino z volkodlaki Altered Beast, ker jo imajo mnogi Američani za hudičevsko in ker je predelava z avtomata itak precej zanič. Namesto tega naj v škatlo dajo Sonica the Hedgehoga, se je pridušal. Razvoja te igre v času postavljanja temeljev nove genesisove podobe sicer še niso končali, a Kalinske je bil impresioniran nad tem, kar je videl pri gejšah. Na nek način je upe položil na ramena ene same igre, kajti če bi ta smrdela, bi genesisu ne pomagala vsa Sonicova kulerskost. E, ni smrdela. |
sorodni članki
|
|