It's-a me, Sonic!
Udejanjili so ga kot načrtovan odziv na drugo risankavo bitje, ki je igram dajalo širše prepoznaven obraz. Nintendovega Maria. Pisalo se je leto 1991 in Sega je v Ameriki že splovila svojo 16-bitno konzolo genesis (v Evropi smo ji rekli mega drive), a prodaja ni bila bleščeča. Znamka ni bila dovolj edinstvena, igre niso bile zadosti hude in Segina tedanja maskota, benigna opica Alex Kidd, se ni mogla kosati z radostnim italijanskim vodovodarjem. Da je le-ta vragolije počel na NESu, osembitni drkalici, ki je po zmogljivostih dosti zaostajala za genesisom, ni zanimalo nikogar. To so bili pač časi, ko si potreboval nekaj simpatičnega, kar se je smejurilo s plakatov in iz oglasov, da si lahko otrokom učinkoviteje prodajal igrice. In kot da situacija za Sego ne bi bila dovolj žešča, se je trgu bližal su­per nintendo - SNES. Pravi 16-bitni genesisov konkurent, ki bo prinesel novega Maria in grozil, da bo še tisti Segin trud, ki je vzcvetel, raztreščil na drobne kosce. Šala je bila v vragovem žepu in vrag je bežal, kolikor je mogel.

Anale o mega drivu oziroma genesisu, kot so mu rekli onkraj velike luže, bomo še udejanjili. Vse­ka­kor je k uspehu konzole, ki se je v Ameriki več kot enakovredno kosala s SNESom in Segi dodobra napolnila mošnjičke (da so jih lahko nato izpraznili z 32X, saturnom in dreamcastom), močno pripomo­gel Sonic. Ne le, da je nastopal v odličnih, samo­niklih ploščadah, bil je prepoznavna maskota, ki jo je občinstvo povezovalo s Sego in mega drivom.

Japonceljni - da, Sega je tamkajšnja firma - so zato priredili interni natečaj, ki naj bi dal konkurenta Nintendovi špehati dobričini. Zbor likov je bil pisan, kajti sodelujoči so si izmislili ameriškega predsednika v pižami (iz njega je kasneje nastal Sonicov večni sov­ražnik Dr. Robotnik oziroma Eggman za Tokijce), zajca, pasavca, buldoga in ježa. V angleščini hedgehoga. Da bi solato razredčili, so uporabili naslednji kriterij: maskota mora biti čim bolj drugačna od Maria. Namesto okroglega, nekam počasnega in prijaznega človečka so hoteli naspidirano žival. Tako pasavec kot jež sta se lahko zvila v kroglo, kar je postalo ena prepoznavnih lastnosti kasnejše igre. A j

Sonica si je izmislil Naoto Ošima, toda glavni programer prve igre z njim v glavni vlogi je bil Judži Naka (na fotki), pozneje vodja Sonic Teama.

ež je bil bolj kul, ker so bile njegove bodice oblikovane v animejsko čupo in so pri zvitju v kroglo med vrtenjem spominjale na žago.
Poleg tega ga je Segin uslužbenec Naoto Ošima, ki si ga je zamislil (tip je drugače dizajner in producent mnogih dobrih iger, od Phantasy Star prek Yoshi's Islanda do Blue Dragona), pobarval s hladno modro, kar je bilo že na prvi pogled drugače od toplih Mariovih tonov, mu nataknil rdeče teniske in ga opremil z osebnostjo frajerja. Na uvodnem zaslonu svoje igre je Sonic migal s kazalcem in v njej nestrpno tapkal z nogo, če si si ga drznil pustiti predolgo čakati. To ga je napravilo drugačnega, bolj simpatičnega in prepoz­navnega od skoraj vseh tedanjih likov iz iger.
Sonic je bil Američanom tako domačen in ukrojen po njihovi mentaliteti, da je Sega of America okrog njega zasnovala drzno oglaševalsko kampanjo. Ta ne le, da je tolkla direktno po Nintendu, marveč je njegove izdelke kazala v negativni luči. Izmislili so si recimo pojem 'blast processing', ki naj bi genesis postavljal nad konkurenco, ker ga Nintendove konzole kao niso imele. Problem je bil v tem, da blast processing v bistvu ni pomenil ničesar, ampak izpadlo je, kot da so v tehnološki špici. Glasno so rjuli provokativno geslo “Genesis does what Nintendon't!”, v bombastičnih reklamah uporabljali podobe slavnih, na primer Michaela Jacksona in ko­šar­kaša Pata Rileyja, ter konzoli sčasoma začeli prilagati več brezplačnih iger, samo da bi jo folk kupoval. Kajti kot vemo, se denar pri obtelevizorskih drkalicah dela na softveru, ne na hardveru.

Z agresivno oglaševalsko kampanjo pa Japonci niso bili direktno povezani, saj je bila maslo vpijočih Američanov. No, bržda bi brez nje Mario Sonica zgazil.

Avtor te neokusne, a učinkovite žlobudre je bil Tom Kalinske, bivši Mattelov predsednik in star maček v reklamnem poslu. Tip je firmi kljub prvotnemu nasprotovanju samurajskih šefov zabičal, naj znižajo ceno konzole s 189 dolarjev na udarnih 149 in v paket z njo nehajo tlačiti hodi-v-desno pretepačino z volkodlaki Altered Beast, ker jo imajo mnogi Američani za hudičevsko in ker je predelava z avtomata itak precej zanič. Namesto tega naj v škatlo dajo Sonica the Hedgehoga, se je pridušal. Razvoja te igre v času postavljanja temeljev nove genesisove podobe sicer še niso končali, a Kalinske je bil impresioniran nad tem, kar je videl pri gejšah. Na nek način je upe položil na ramena ene same igre, kajti če bi ta smrdela, bi genesisu ne pomagala vsa Sonicova kulerskost.
E, ni smrdela.