Revija Joker - Kraljevski niz

ČLANKI
stranka » članki » anali » Kraljevski niz

King's Quest: Mask of Eternity (1998)
Sierra se je sredi devetdesetih tako razbohotila, da so glavnino preselili v severni Bellevue v zvezni državi Washington. Založba je širokopotezna krenila na japonski trg, otvorila lastno igralno omrežje The Sierra Network, kupila več studiev, vključno s Papyrusom in Impressions, štartala masovko The Realm Online in izdala daleč najdražjo igro, Robertino srhljivko na sedmih CDjih, Phantasmagorio. Podjetje je za vse te projekte seveda potrebovalo svež kapital, zato se je spremenilo v delniško družbo. In potem je prišel leta 1996 naokoli topshop konglomerat CUC International ter ponudil dvakratno tržno vrednost delnice. Mož­nos­ti pravzaprav ni bilo in zaposleni so lahko le upali, da z novimi lastniki ne bo težav. Žal so bile. Začela se je klasična reorganizacija, odpuščanja in neplodno vtikanje, zaradi česar sta zakonca Williams dala odpoved. V nekem intervjuju je Ken obžaloval prodajo tvrdke, v katero je dal več kot petnajst let svojega življenja. A zanj in za njegovo življenjsko popotnico so danes ti časi že pozabljeni, saj sta v brezskrbnem pokoju in ne delata drugega, kot da jadrata po morjih.

Sierra se ni na veliko posluževala posnetega vi­dea, a Phantasmagoria, prva taka hišna igra, je bila Robertin remek delo tako pustolovsko in što­rijalno, kot grafično, zvokovno in vzdušno. Bajta, prekletstvo, seks in grozljive smr­ti ...

Kljub odhodu je Roberta dokončala razvoj novega King's Questa, ki je skrenil s smeri. Nekaj po njeni od­ločitvi, še več zavoljo diktiranja kravatarjev. Sploš­no prepričanje je bilo, da so klasične dogodivščine v umiranju, 3D pa je tisto pravo. Da bi zadovoljili tako pustolovce kot akcijsko in frpjsko naravnane množi­ce, so ustvarili hibridno igro, ki je po eni plati vsebovala uganke in predmete, po drugi pa nudila trirazsežno svobodo, arkadno pretepanje in napredovanje lika. Kilava zmes ni zadovoljila ne enih, ne drugih, povrhu pa je bilo čutiti nedodelanost na račun lovljenja roka. Vihanje nosu nad sedmico ni bilo nič v primerjavi s krikom groze oboževalcev serije, ko je Mask of Eternity decembra 1998 prišel na police. Že to, da je bil v glavni vlogi nek širokopleči kmetavz res omejenega videza, je bilo nezaslišano. Pogon je bil hroščat, pustolovski vidik zanemarljiv in v splošnem je bila po­doba odbijajoča. Jasno, saj je bila igra namesto v tra­dicionalne mavrične barvice odeta v driskaste odtenke, ki so spominjali na prvi Quake.

V osmo smo vodili nabitega svinjskega pastirja Connorja s toplovodarskim glasom, ki je skakal kot za stavo, tepel jetije, copral in nabiral gobe. Vse to je počel, da bi kot dober podložnik odgnal prekletstvo znad Daventryja, ki je vse ostale prebivalce spremenilo v kamen. Na žalost se meša­nica pustolovščine in akcijske frpjke ni izkazala. Resda ni bila totaln podn, le povprečen špil, a zaradi slavnega porekla je pustila grenak priokus.

Dosti manjši gnev bi si Roberta nakopala, če bi Mas­ko izdala brez omembe King's Questa. Igralci bi jo pač vzeli kot mlačen eksperiment. Tako pa je svoje slikovito in prisrčno življenjsko delo sfižila z odurnim zaključkom, ki je bil za piko na i še nasilen, kar predhodniki niso bili. Čeprav smo poprej kakega vraga od časa do časa že hinrihtali, recimo Drakulo, zmaja in veščo, smo neprijatelje vobče premagovali z zvijačo in smrtnega udarca nismo zadali niti večini glavnih negativcev. Tukaj pa je bilo vse le eno samo sekanje. Roberta je sicer kasneje v intervjuju zagovarjala svoje odločitve in bila mnenja, da igra ni bila všeč edinole ortodoksnim fanom ter da se je Maske prodalo dvakrat več kot sočasnega Grim Fandanga. A s figo v žepu je zamolčala, da je to morbidno Lucasovo avanturo kupilo vsega 50.000 ljudi, kar pomeni, da je bil os­mi KQ daleč daleč najslabše prodajan del. Phantasmagoria pa je tri leta prej prebila magično številko enega milijona.

Kraljevski niz objavljeno: Joker 205
avgust 2010