Ena redkih stvari, ki je skupna praktično vsem igralcem, je želja po revoluciji. Pobliskavajočih oči in slinastih usten čakamo na trenutek, ko bo prišlo nekaj, kar bo spet nepopisno vznemirilo naše bistvo. Kar nas bo streslo in se nam zasidralo v spomin tako kot trenutek, ko smo prvikrat zakurblali računalnik, uzrli špil s tridimenzionalno grafiko, umrli pod roko gromozanskega šefa ali bili banani s foruma napisali svoje mnenje na forum. Morda ne živimo prav za rojstvo novega žanra in nastanek nikdar videne kontrolne metode. A oboje sodi med zaželene oaze na drugače precej enolični poti, za katere sem prepričan, da nudijo vodo vsem nam.
Toda pot je nujna, kajti do revolucije lahko privede le njena sestra evolucija. Nič se ne zgodi na suho, vse pride po zaslugi tistega, kar je. V grafiki so bile naj­prvo pike, nato vektorji, potem je ploskve zapolnila barva, nanje so položili teksture in končno je spregovoril G-Manov kozavi fris. Tiskarski stroji in telegrafi so navdihnili pisalni stroj, ta tipkovnico. Pac-Man je nastal šele, ko se je njegov avtor spomnil odrezane pice. Jaz ne bi pisal o igrah, če ne bi veliko bral in imel rad prostih spisov. Razvojnih črt je ničkoliko.
Nespametno bi bilo zato reči, da se je v minulem deset­letju dogajalo malo, saj je evolucija prepredla nebo. Pripeljala je do korakov in skokcev, ki so spremenili način, kako mnogi doživljamo elektronsko zabavo. (Besni ljubitelji emulatorjev izvzeti. Zanje se je čas us­tavil, blagor.) Da niso bili tako opazni kot prehod iz 2D v 3D sredi devetdesetih? Verjetno res. A bilo jih je več in čeprav mnogi niso samoumevni, to ne pomeni, da niso povzročili konkretnih tresljajev.