Revija Joker - Izročilo žogobrca

ČLANKI
stranka » članki » anali » Izročilo žogobrca

PESništvo
Pro Evolution Soccer, Pro Evo ali PES je v Evropi cenjena blagovna znamka, ki ob izidu obvezne letne izboljšave vsako jesen pritegne nad milijon kupcev. Je možgansko dete skupine Konami Computer Entertainment Tokyo (KCET) in projektnega vodje Šinga 'Seabassa' Takacuke. Suhljati Japonec srednjih let takoj pove, da sprva ni stremel k temu, da bi udejanjil podroben posnetek fuzbala. Toda ko je leta 1995 v tokijski deželi prišel na sceno International Winning Eleven za playstation 1, je kljub temu vseboval največ simulacijskih prvin med sorodnimi igrami. To ne pomeni, da je bil za današnje pojme fantastična simulacija; med drugim sta strel in rušenje igralca zasedala isti gumb. Bil pa je stopnička na poti k njej. Hkrati si je lastil 3D-poligonsko grafiko, ki je bila za čas prehoda iz dveh v tri razsežnosti nezaslišano kul. Prodajal se je odlično, menim pa, da za to ni bil zaslužen le sam, marveč tudi dejstvo, da je nogomet v Deželi vzhajajočega sonca ravno na prelomu predprejšnjega desetletja doživljal razcvet. Malo prej so namreč ukinili delno amatersko ligo Japan Soccer League in jo nadomestili s profesionalno J. League, kar je sprožilo val lokalnega navdušenja nad brcanjem usnjene okrogline. Tega je Winning Eleven znal zajahati - morebiti načrtno.

Konami denarja ne daje v licenco, ki je zapisana EAju do leta 2014. Zato pa plačuje megazvezdnike za druge vidike. Messi je bil tako v PES2010 na škatli in model za zajem gibov (motion capture).

WE je pod imenom Goal Storm Soccer v ZDA izšel leto kasneje in potem dobil še verzijo '97, medtem ko je zmedo povzročala sorodnica ISS Pro Evolution iz iste založniške hiše, ki je v naše loge prispela 1999 in 2001 na PS1. To ni bil resnični Pro Evo, ampak nerodno imenovana predelava Jikkyo World Soccerja, ki ga je razvijal osaški Konami. Kravatniške neumnosti, jaoj. Trajalo je do novembra 2001, da je pravi Winning Eleven k nam prisopihal v res izpopolnjeni obliki za playstation 2. Konami je tedaj pri nas naposled lansiral Winning Eleven 5 pod nazivom Pro Evolution Soccer in z njim naredil darmar. Kot požar se je razširil glas o zadevi, ki se igra kot pravi fuzbal. Večina Slovenije ni imela playstationa 2, zaradi česar je ostala pri Electronic Artovi Fifi, ki ni bila slaba. A navdušenci s(m)o v njeni konkurenci začutili nekaj več. Nekaj, kar je presegalo še vedno dokaj primitivno posnemanje akcije s štadionov v Fifi, starih Winning Elevenih in PESovem duhovnem predhodniku International Superstar Soccerju. Tipi, ki so Pro Evo delali, so nogomet RAZUMELI. Zastopili so, da je gol skoraj vedno posledica moštvene igre, ne sebičnih individualnih karafek ... vedeli so za pomembnost sredine in obrambe, ne samo ali celo predvsem napada ... ustvarili so za svoj čas nadvse podrobno animacijo športnikov ... in z veliko globino nadzora omogočili tako obrtniško kot umetniško igranje. Našteto je bilo v Fifah izraženo manj, da ne omenjam mnogih starejših nogometaric, ki so bile neprimerno enostavnejše. Ti prepoznavni elementi so se le stopnjevali, dokler niso dosegli vrhunca v Pro Evih 4 in 5, ki sta izšla tudi za PC. Nekateri so zlasti v petico vlili nekaj sto ur (recimo jaz), dočim je bila slovenska tekmovalna scena zelo razvita, saj je prišlo do kakega turnirja vsaka dva meseca. Med drugim do spletne lige PESjanse pod našim pokroviteljstvom, v kateri je zmagal Case. S to vesoljno lovoriko še danes lovi ženske.

Štartni Winning Eleven iz leta 1995 v vsej svoji kockasto prvoplaystationovski gloriji. Kot vidiš, so imena nogometašev krneki, saj za Hrvaško igra vezist Pronecki namesto Prosinečkega.

Na sredini prejšnjega desetletja je bil PES torej vladar nogometščin. Saj ne, da je bila FIFA zanič, bila je solidna in prodajala se je občudujoče. Toda Konamijeva PESnitev ji je bila nadmočna. V Fifi si še vedno igral igro, v Pro Evu pa nogomet. Da PES za razliko od Fife ni imel kompletne uradne licence, tako da so se ob boku uradno imenovanim igralcem in moštvom svaljkali luštno preimenovani izmišljenčki, je bila voda na mlin nišni mentaliteti. Elitizmu, ki je s prezirom bolš­čal v masovniško Fifo. Ljubitelji so tradicionalno kma­lu po izidu z garažnimi zaplatami poskrbeli za pra­va imena, drese, žoge in še kaj, tako da se je Pro Eva držal kulerski hekerski prizvok. Konami se tega ni le zavedal, marveč je to zvito omogočal z odprtostjo špila za šrauferske posege. To se ni dogajalo samo na peceju, marveč tudi na PS2. Tu si z modčipom naj­prej frajersko gonil doma prevedeno japonsko ina­čico Winning Eleven, ki je vedno izšla nekaj mesecev pred zahodnjaško, in nato še patchan PES. Celo odbite podrobnosti v Pro Evih so delovale simpatično. Reci­mo tista, da je Seabass višal statistične podatke svojim najljubšim klubom in nogometašem. V Pro Evu 4 je bil iz neznanega razloga polbožji Djibril Cisse, v petici Ji-Sung Park, Inter pa je bil kot tim ubijalski. Če bi si to privoščila FIFA, bi sprožila srd epskih proporcev, pri ljubljenem PESu pa se je zgodilo kveč­je­mu negodovanje. Dokler nisi izbral Adriana in v le­žer­nih prodorih skozi kup branilcev dal petnajstih golov.

V Pro Evo 5 sem potopil nekaj sto ur igranja. Ko sem ga v tem času simulacijsko bogate Fife 10 naložil za obuditev spominov, sem našel še vedno fin in razgiban nogomet. Ampak tisto, kar smo imeli nekdaj za realizem, se je zdaj preselilo v domeno arkadnosti.

Odjemalcev ni motilo niti, da je sistem gibanja nogometašev in podaj v Pro Evu temeljil na 'tračnicah'. Ko si žogo oddal, je program izračunal, kako in kam bo šla, čemur je sproti prirejal gibanje možicljev. V navezi s samo osemsmernim premikanjem si kmalu začutil, da se dogajanje do neke mere odvija na mreži nevidnih ravnih in diagonalnih črt. A prefrigani avtorji so kasneje vdelali zdravilo za to, 'super cancel'. Če si stisnil dva gumba hkrati (L2 in R2 na playstationovem ploščku), si prekinil magnetno privlačnost žoge in drugih elementov, zaradi česar si lahko svojega fuzbalerja premikal prosto. V bistvu je šlo za uradno požegnano goljufijo, ki je še zdaj sestavni del naprednega nadzora v Pro Evu.
A kakor se je PES v prvi polovici dvatisočih uveljavil kot izbira za 'pravega', sladokusnega navdušenca nad virtualnim žogobrcem, je njegova zvezda začela bledeti. Za vsaj polovičko tega je bil kriv sam, kajti napredka je prinesel vsako leto manj. PESnikom so dobro znane obljube, da bo naslednji Pro Evo tanarbolj next-gen, da se bo znebil tračnic, da se bo nehalo fliperaško odbijanje žoge, da bo imel nevemkakšne revolucionarnosti. Vsakič ista pesem, od katere se uresniči bore malo, in to kljub selitvi na PS3 in xbox 360. Na drugi strani pa je FIFA zaradi velikojajčnega ostrega reza doživela nesluten razvoj.

V Pro Evo 5 sem potopil nekaj sto ur igranja. Ko sem ga v tem času simulacijsko bogate Fife 10 naložil za obuditev spominov, sem našel še vedno fin in razgiban nogomet. Ampak tisto, kar smo imeli nekdaj za realizem, se je zdaj preselilo v domeno arkadnosti.

To pa je zaslon s PESovimi taktičnimi nastavitvami, ki ostajajo občudovanja vredne.

Z arkadnostjo se dosti spogleduje tudi PES2010, vsaj če poznaš smernice, ki jih ubira konkurenca. Ah, ta relativnost človeškega pogleda.

Izročilo žogobrca objavljeno: Joker 203
junij 2010