Piše se leto 1989 in igre so drugačne kot danes. To je čas romantike, eksperimentov in neraziskanih poljan, na katere redko zaide kravatarska živad. Zato pa sadove svojega dela na eni od njiv ravnokar pobira 25-letni ameriški računalničar Jordan Mechner, ki se mu smeje ob bogati letini. Ga vidiš? Poma­hajva mu skupaj, morda kasneje pristopi.
Zagorel, srečen tip je to. Vendar ni neumen kmet z debelim krompirjem. Diplomiral je na univerzi Yale in že ko je bil tam, je izdelal svoj prvi pravi špil, akcijsko avanturo Karateka. V njej si nadzoroval karatejca, ki uleti v grad namrščenega samurajskega gospodarja Akume ('zlodeja') rešit princeso Mariko. Na zapored nanizanih statičnih dvorazsežnih zaslonih je bilo treba med hojo v desno šotokansko preštevati rebra stra­žar­jem in končno nabrcati samega Akumo. Kako eno­stavno! In kako logično! Jordan je pač rastel z risankami, stripi in fantastičnimi knjižnimi zgodbami, zato je za podlago vzel tipsko paradigmo o gospodič­ni, ki ji preti gorje.

Ah, dobri stari Princ 1. Ljudje v njem še vedno izvajajo hude speedrune, ki temeljijo tako na spretnosti kot dejstvu, da lahko s sovražnikom zamenjaš mesto in mu nato pobegneš.

Odraščal pa je tudi z željo po ustvarjanju, ki se mu je podredil takoj, ko je pri petnajstih dobil prvi ra­ču­nal­nik, apple II. Naučil se je tako programirati kot risati in bil pri tem uspešen, kajti že po petih letih je v nedrjih založnika Brřderbunda prodal nič manj kot pol milijona izvodov Karateke. Špil je izšel za vse mogoče sisteme, od DOS-računal prek appla II do C-64 in spectruma, z zaslužkom pa je avtor odplačal študijsko posojilo in si kupil boljšo strojno opremo. Ampak ta igra je bila šele zametek njegove prave in največje uspešnice: Prince of Persia.