Revija Joker - Dobri stari čiknhed

ČLANKI
stranka » članki » anali » Dobri stari čiknhed


Duke (zdolgočasen, ker bore malo razume): What are you? Some bottom-feeding, scum sucking algae eater?
Sneti: Kaj zgledam kot alien? Hm, najbrž ne ločiš več med normalnimi ljudmi in golaznijo. Toda saj ni čudno, glede na to, koliko si je postrelil v Los Angelesu, ki je po alienski invaziji spomnil na futuristično bojišče. Pobil si orjaške kupe kuščarjem podobnih bitij z izpostavljenimi zobmi in razjarjenih merjaščevcev, na koncu vsakega od štirih poglavij pa te je čakal zatežen in impresiven šef. Recmo oni gromozanski dinozavroid na igrišču za ameriški fuzbal, ki je imel namesto rok dva TITANSKA trikotna kanona. Dobro, da si imel kup orožij, od začetne pištole prek šotganke in poštene ZF-strojnice s štirimi cevmi do bazuke, bomb, laserskih min, holograma za zavaravanje neprijatelja in žarkov, s katerimi si tolovaje zamrznil ali jih pomanjšal. To se je lahko zgodilo tudi tebi, nakar si kot besna čivava šopal med nogami od miz in upal, da učinek preneha, preden te speštajo. Najbolj vzdušna je bila brca z bulerjem, ki je marsikakega nasprotnika instantno ugonobila. Za razliko od Dooma si lahko gledal gor in dol, kar pa ni bila le opcija, ampak obveza, saj so napadalci posedovali raketne nahrbtnike in leteča vozila ter so te obstreljevali od zgoraj. S tem se je DN3D postavil ob bok Dark Forces, ki je tisti čas veljala za višek razvojne poti streljačin. 

Na sredi je Richard 'Levelord' Gray, ki je obli­ko­val Dukove nivoje. Levo je George Broussard, des­no pa Scott Miller. To sta šefa Apogeeja / 3D Realmov.



Duke: I think you need some down time ...
Sneti: Morebiti. Veš, v opisu v davnem Jokerju 35, kjer sem ti prilepil sicer čisto zasluženih 94, sem bil še precej zelen. Zato sem te označil za najboljši klon Dooma, pod postavko 'proti' pa sem zabeležil 'koli­či­na stikal'. Z obojim sem usekal mimo, saj Duke Nukem 3D pač ni bil kopija Dooma – za kar je bila zas­luž­na ravno količina stikal! Mater, sem bil tov. 

Tako Duke brcne opisovalca, ki napiše, da je DN3D kopija Dooma. Ne v tazadnjo, prav v čekane. Prav ima. Še v drek v kanalizaciji bi ga lahko vrgel.

Duke: You're an inspiration for birth control.
Sneti: Tako. Samo streljanje je bilo sicer doomovsko arkadno, hitro in preprosto. A kleč dizajna je bil v tem, da v DN3D nisi le tekel dalje in sesipal sovražnikov, marveč je bila okolica bolj zapletena kot v Idjevi legendi. Resda ne tako, kot bi šlo za odprt svet, nikakor pa od štarta do cilja nisi ubiral laserske poti. Pritiskal si stikala za klicanje dvigal in odpiranje vrat na drugih delih stopnje ter uporabljal teleporte. Iskal si skrivne prehode, ki so te popeljali do tajn in ti omogočili, da si ubral alternativne poti. Kar nekaj nivojev se je odvilo pod vodo, kjer je bila fizika premikanja malo drugačna. Prav tako si se potikal po temi, ki jo je predrl zeleni nočnogled, si vbrizgaval steroide, s čudežnimi škornji prečil strupene površine in letal z jetpackom. Največ pozornosti pa so 3D Realms posvetili interaktivnosti okolja, ki je ogromno dodalo k vzdušju. Gledal si skozi varnostne kamere, potiskal krogle po mizi za biljard, potegoval vodo v sekretih, razbijal flaše, krulil v mikrofon in nadlegoval striperke. Rušil si načete zidove z eksplozijami jeklenk za plin, iz uničenih hidrantov pa dobil ekstra zdravje. S takimi malenkostmi se je bilo zabavno ukvarjati in so bile jako primerne za špil, v katerem si mnogokrat gruntal, kako naprej. 

Narcisoidnost so pomagala vzdrževati ogledala, za dolgoživost pa je skrbel tudi urejevalnik nivojev, v katerem je nastalo ničkoliko garažnih stopenj.

Duke: Damn, those alien maggots booby trapped the sub!
Sneti: Tudi, kajti na svoji poti skozi tri epizode (štiri v kasnejši Atomic Edition) si dal skozi res razgibano okolico – mestne ulice, kinodvorano, vojaško bazo, puščavo, štadion, kanalizacijo, vesoljsko postajo, raketni silos, štacuno s pornografskim tiskom, zapor, cerkev, kanjon z brzicami, japonsko restavracijo, lunapark s hišo groze in piratsko ladjo ... Moram pa ti povedati še nekaj. To, da se DN3D danes igra zelo solidno. Sicer je treba izvirnik poštimati (glej okvir), ampak ko ga in če ne cmizdiš ob nepoligonski grafiki, je huronsko zabaven. Ko šopaš skozi hodnike, tamaniš zmikljive svinježe, ki te znajo na višjih težav­nos­tih pošteno naluknjati in imajo alternativne sposobnosti v slogu teleportiranja, analiziraš sestavo valov sovragov, memoriraš nivoje, se čudiš raznolikosti stopenj, pridobivaš krepela, odkrivaš skrivnosti, se režiš tvojim izjavam in kapiraš popkulturne reference – no, tedaj dojameš, da je Duke Nukem 3D v temelju boljša streljačina od marsikatere sodobne predstavnice zvr­sti. Četudi je nekam kratka, nima dosti različnih sovragov in je zgodbovno apn, je dobro načrtovana, dogajalna, zabavna ter ima težko ponovljivega glavnega nastopajočega. Je resnična klasika. 

Letenje je bilo neproblematično, z njim pa si pri­šel do tajnih sob v nebotičnikih. Zamrzovalni izbljuvek je pri tem prišel še kako prav.

Duke (nestrpno): Looks like it's time for me to go POSTAL!
Sneti: Vem, da komaj čakaš, da se spet strgaš z verige. A ne morem te spustiti, ne da bi navedel še eno tvojo nadmoč – večigralstvo. Danes, ko ima internetni deathmatch vsaka streljačina, je to morebiti čuden argument. Vendar je bil leta 1996 splet daleč od prisotnosti v vsakem domu, dočim je bilo rihtanje modemov in lokalnih mrež domena maherjev, ki so znali prav zasukati T-člen. Ko so le-ti zrihtali LAN, je bilo igranje na odlično načrtovanih kartah epsko. Za tipkovnicami smo kričali kot jesiharji in vreščali kot male punčke, ko smo se do jutra obstreljevali z bazukami, klatili iz zraka srečneže z raketnimi ruzaki, kempali v ozkih sobanah ter prefrigano nastavljali pasti z laserskimi minami. Na zid si jo recimo zalepil tako, da je tipčka, ki je naspidirano priletel okrog vogala, razfukalo v pršcu krvi & črev, nakar si mu trashtalkal, da je bil ves zaripel v ksiht. Kampanjo si lahko igral tudi sodelovalno (co-op) v dvoje, za manj osebno deathmatcharsko izkušnjo pa se je bilo mogoče povezati na daljavo. Vendar so to prakticirali bolj na oni strani luže, kjer so imeli dostop do plačljive mreže Total Entertainment Network. Pravi moški smo se borili v isti sobi. 

Duke: Nukem 'till they glow, then shoot 'em in the dark!
Sneti: Nihče se ne bi mogel bolje izraziti. 

Neslavna preteklost Duka Nukema Forever v petih sličicah. Prvi sta iz Quakovega pogona iz leta 1998, ko so 3D Realmi dali ven tudi video. Nista pravi. Tretja je iz leta 2001 in jo je takisto sprem­ljal filmček, v katerem je Duke kao haral po Vegasu. Spodnji sta prišli na dan, ko se je mehurček lani razpočil. Več o DNF najdeš na 3DRealms.com.

 

Dobri stari čiknhed objavljeno: Joker 200
marec 2010