Revija Joker - Čeladarji in puškavniki

ČLANKI
stranka » članki » anali » Čeladarji in puškavniki

Leta 2015?
Skratka, mnogi od nas bi radi v CoDih videli verjetnejše negativce, ne izrezkov iz kartona, ob katerih so tolovaji iz Bondov oskarjevski material. Radi bi takisto stopili v čevlje Berlinčanov, Tokijcev in magari Beograjčanov, ne da stalno gulimo Washingtonce, Londončane in Moskovčane. Drugače povedano: številni čakamo, da bo serija Call of Duty presegla kalup, v katerega se je ulila toliko let nazaj, ter znala poleg otročadi zadovoljiti tudi zahtevnejše odrasle. Čakamo, da bo poleg obilne porcije pinjav-žura in kokičaste zabave dala večplastno kulturno izkušnjo, ki na odraslost ne bo samo namigovala. Če to zmorejo naslovi tipa Dragon Age in Assassin's Creed, ki se zaradi tega nikakor ne prodajajo slabo (morda le nekaj slabše, kot bi se sicer), bi lahko tudi CoD. In čakamo, da se bo igralni kalup korenito spremenil, ne da stalno na dokaj plitek način šibamo dalje skozi nize skriptanih sekvenc, kjer nas na količkaj visoki težavnosti za najmanjšo napako zakoljejo kot mladega odojka. V primerjavi s Halom ali Crysis je vse prav ancientno. Še pretepačine inovirajo bolj kot Call of Dutyji, ki razen po adrenalinu in spektaklu ne napredujejo skorajda nikoder. Piljenje lahko navsezadnje traja le, dokler ne zmanjka materiala ...
Seveda pa glede na norijo, ki jo sproža Modern Warfare 2, tega ni pričakovati. Recept je pač našel sladko točko dostavljanja staromodne ratatata-zabave v roke množic, dočim so si Infinity Ward od nekdaj želeli delati prav to sorto igr(ic)e. Verjetno bo moralo vmes poseči kaj drugega. Medal of Honor, tebe gledam.

Krvavo izkrcanje na normandijski plaži iz Ryana je povzel Call of Duty 2. Toda seveda ne iz nemške perspektive. Hansi so pač zlodeji.

Čeladarji in puškavniki objavljeno: Joker 197
december 2009