Revija Joker - Čeladarji in puškavniki

ČLANKI
stranka » članki » anali » Čeladarji in puškavniki

Habala habala!
Klasika je, da imamo v igrah proste roke, bianco menico za klanje zlobnežev, ki ogrožajo naš način življenja. Pri tem nam ni treba niti trohico razmišljati ali se spraševati, če imamo do tega pravico, saj smo v službi višjega 'dobrega' z vrojeno pravico do izvr­še­vanja smrtne kazni. Ko je Call of Duty 4: Modern Warfare (2007) iz obdobja 1940-1945 skočil v teroris­tič­no sedanjost, Infinity Ward niso storili dosti drugega, kot da so ene slabe fante nadomestili z drugimi. In izkoristili sovraštvo do turbanastih bradatcev, ki se je čez lužo, pa tudi na tej njeni strani, dvignilo po 9/11.

Kako pisana na kožo množicam je serija, kaže uradni podatek, da vrednost vseh prodanih izvodov znaša dve milijardi evrov.

Šur, šur. Grafika je bila super, zvok tudi in ko si prevzemal vloge več specialcev ter po svetu zasledoval zblojene ruske nacionaliste in bližnjevzhodne fuknjence z jedrsko bombo za pasom, je bila filmska naravnanost doživetja impresivna. V bojih si bil zdaj večkrat ogrožen z vseh strani, nekatere arene pa so delovale kot mini peskovniki, ki si se jih lahko lotil tako ali drugače, odvisno od orožja in želja. To se je izmenjavalo z vrhunsko orkestriranimi skriptanimi dogodki in animacijami, ki so v spomin priklicale hollywoodske uspešnice, recimo Black Hawk Down. Raztur na podlagi spet novega pogona je bil urnebesen - bitke so bile polne frčečih krogel, eksplozij, plamenov, kru­še­čih se zidov, razbitih stekel. Iz sovražnih betic je špricala kri, nebo so preletavali reaktivci, flashbangi so kurili zrkla, barabini so se drli v lastnem jeziku, nočni pogled je okolico obarval v neonsko zeleno in po temnih kleteh razkrival žarke laserskih namerilnikov. V deroči vodi si bežal s potapljajočega tankerja, v dalji si slišal krvoločne pse, na grbi si imel ranjenega kolega, izkusil si tepež zapornika, iz letala A-130 visoko nad bojiščem si spreminjal sovražne sile v prah in pepel. Na svojstven način se vrnil občutek vojna-je-pekel iz enice, le da na manj očiten način. Ob vsem tem ni bilo nenavadno, da so so Modern Warfare doslej prodali v več kot 13 milijonih izvodov. Zlasti ob solidnem multiplayerju, ki je na klasično osnovo nabil 32 sodelujočih, frpjsko napredovanje lastnosti in kombiniranje do treh veščin. Če si izbral več zdravja, daljši tek in silovitejše krogle, si bil boljši na enem področju, nekdo, ki se je odločil za drugačno kombinacijo, pa na drugem.

Pearl Harbor za niz Call of Duty ostaja biser, ki ga mora še obdelati. Tako kot igranje v šolnih tem­no­polteža. Nemara oboje dobimo v sedmici?

Vendar ne kanim znova analizirati špila. To sem storil v opisu in navsezadnje si verjetno preigral več tako solizma kot multija v Modern Warfare kot ves JCT skupaj. Ne bom še enkrat povzemal mnenja, da je igra spolirana, udarna in spektakularna, toda prekratka. Ne bom niti zanikal njene zabavnosti in se med krči metal ob tla, češ, da je puhloglava. Je, ampak včasih je ravno to tisto, kar človek potrebuje za sprostitev. Rad pa bi poudaril neznosno lahkost stopicljanja na mestu tako MW kot vse serije Call of Duty. Infinity Ward so namreč z dvojko prišli na recept, ki ga brez sramu uporabljajo zopet in zopet. Čeprav se oba Modern Warfara godita v sodobnosti, se igrata na nezmotljivo callofdutyjevski način. To med drugim pomeni ništrc pametnega, kohezivnega zgodbovnega ozadja. Če kaj, je zgodba v MW2 celo še bolj zblojena od one iz MW1. Naj bo špil še tako zabaven, ta praznina številne upravičeno moti.
Okej, po eni strani drži, da bi znala prodaja pri vsakršnem zapletanju scenarija upasti, ob čemer bi Activisionove delničarje nemudoma kap. In res je, da večina Call of Dutyjev ni docela trapastih. Če drugega ne, je marsikak del niza sestavljen na tak način, da nemalokrat ne moreš občutiti drugega kot globoke hvaležnosti, da klanje doživljaš iz fotelja. Toda avtomatično privzemanje položaja Sil Svetlobe začenja pri tistih, ki smo mentalno že iz plenic, najedati. S tem v roki gre stalen manko sovražnikovega obraza. Po šestih osrednjih igrah in mnogo postranskih je to, da nenehno pokljamo klišejske teroriste in ukalupljene lastnike hozentregerjev, postalo enolično. Treyarchov Call of Duty: World at War, torej peti del, ki se je v drugi svetovni razširil na Pacifik, je recimo dosegel vi­šek v tem, da si Japonceljne kaznoval z ognjem iz bruhalnikov plamenov, nakar so cvrčeče poginili v lastnem stopljenem špehu. Kakšen je njihov greh, da jih tako mrcvarimo? Ta, da nam nasprotujejo! Fine pravljice za enajstletnike, saj Activision ve, da je nalepka 18+ draž in da znajo biti otroci kruti. Pri nas namreč CoD zelo radi nažigajo četrtošolci. Ime­na so v uredništvu.

Čeladarji in puškavniki objavljeno: Joker 197
december 2009