Revija Joker - Kratka zgodovina špasa

ČLANKI
stranka » članki » anali » Kratka zgodovina špasa

Nezaželeni gost
Kdo ve, kako bi se vse skupaj končalo, če bi Nintendo spoštoval skrivni pakt s Sonyjem, s katerim je tiho­ma načrtoval novo drkalico. Projektu, ki je v grobem predvideval sparitev super famicoma s sukalnikom CDjev, je na Sonyjevi strani glavaril hardverski maher Ken Kutaragi. Toda Nintendo se je tik pred obelodanitvijo skupnega naraščaja izdajsko odločil, da mu partnerstvo, ki je predvidevalo delitev zas­lužka, ne diši več. Kutaragi je od jeze in ponižanja fasal tresavico in maščevanje je bilo na mestu. Ken je od Sonyja dobil zeleno luč in se s skupino sposobnih tehničnih gurujev, obkroženih z grupo izbranih tržnih specialistov, pognal v planiranje sveže konzole. Dela na njej so potekala vse do decembra 1994, ko so se gejše na Japonskem končno lahko priklonile silovitemu pojavu playstationa.
Največjega tekmeca je za playstati

Takole nekako bi bržkone izgledal playstation, če bi se uresničila Kutaragijeva namera združitve su­per famicoma s sukalnikom cedejk.
on in Sony takrat predstavljala prav Sega, ki je praktično istočasno izdala saturn. Na domačem terenu se je vsled renomeja tvrdke in odličnih 2D sposobnosti onegaj prodajal spo­dobno, precej slabše pa mu je šlo v Evropi in Ameriki. Tod je Kutaragi s klapo nad Sego, ki se po finančni plati ni mogla kosati z megalomanskim pro­izvajalcem televizorjev, uprizoril pravcati medijski pokol. Naravnost v anale se je vpisal razvpiti nastop takratnega direktorja Sony Computer Entertainment America (SCEA), na E3jevi novinarski konferenci poleti leta 1995. Steve Race je stopil na oder, izustil samo besedico '299' in prizorišče takoj zapustil. Rulja je vris­kala, zakaj toliko dolarjev je bilo treba odšteti za igralno postajo, dočim je Sega le par dni pred tem čezlužniško ceno svoje konzole postavila na 399 $.

Playstation ni bil ravno odsev nebeškega dizajna, a nič zato. Nižjo ceno so uspeli vzdrževati tudi tako, da so določene pritikline, denimo izhod s-vi­deo, ponudili zgolj v japonski verziji.

Poleg nizke cene je imel playstation še čuda argumentov. Za zadetek v polno se je izkazal zdaj ponarodelo rogovilast ergonomičen džojped z digitalnim križ­cem, štirimi čelnimi in dvema paroma hrbtnih gum­bov. Tega je dobri dve leti po izidu nadomestil dual shock, dopolnjena različica s funkcijo tresenja ter analognima gobicama, ki sta bistveno olajšali nadzor nad kamero v 3D igrah. Kutaragi je pri na­črtovanju namreč vnaprej stavil na poligonske podobice, ki so jih zahodni razvijalci zaradi Dooma in podobnih naslovov z računalnikov že vzeli za svoje. S

Saturnov hardver je tako tečen, da so zanj skovali le za okus delujočih emulatorjev. Najdete jih na pagini www.emu­lator-zone.com.
voje je nato dodala še prostranost cedejev. Veljaki neodvisnih softverskih hiš so nekaj časa sicer odlašali z najavo podpore. Toda ko so na predstavitvah uzrli milo trirazsežno grafično podobo, ki so je playstation pljuval brez vidne muje, so bila sr­ca hipoma prodana.
Na drugi strani je Sega harakiri storila že ob zaploditvi saturna, opremljenega s CD-bralnikom. Nad njim so bili razočarani tisti igrotvorci, ki sta jim šla v nos zahtevnejše programiranje za dva procesorja v njem in nasploh zapletena notranja struktura konzole. Zanjo je resda nastalo nekaj odličnih skupkov kode, ki so povečini izvirali iz Seginih razvojnih studiev. Mijamotov alter ego Ju Suzuki je z avtomatov pripeljal fantastično pretepačino Virtua Fighter in še boljše nadaljevanje, v lepem spominu pa so pri trdojedrnih fanih platforme ostali še Radiant Silvergun, Nights: Into Dreams, Guardian Heroes, Shining Force 3 in Panzer Dragoon. Toda playstation je imel podporo domala vseh japonskih in tujih zvezdniških razvijalcev, ki so uspešnice izdajali kot po tekočem traku. Kazunori Jamauči (Polyphony Digital) je prispeval Gran Turismo, Hideo Kodžima je dal Metal Gear Solid, Square nepozabni Final Fantasy VII, Namco spektakularna Ridge Racer in Tekken, angleški Psygnosis je za evropsko lansiranje septembra leta 1995 primaknil Destruction Derby in psihedelični Wipeout, dočim je ameriško izdajo pospremil ekskluzivni Mortal Kombat 3.
A še bolj kot vse to je bilo za Sonyjev meteorski vzpon (ducat let pozneje si je playstation lastilo več kot sto milijonov ljudekov) nemara zaslužno to, da je tvrdka s svežimi idejami v konzolastično bitko vstopila ob najboljšem možnem času. Ravno takrat, ko se je igričarstvo iz konjička frocov, mozoljastih najstnikov, piflarjev in računalniških zanesenjakov levilo v širši publiki privlačen hobi. Logično, saj so špili po sliki, zvoku in tematikah postajali vse bolj realistični. Kot taki pa podobni tradicionalnim medijem, filmu in televiziji, česar se je Sony dobro zavedal.

Riiiiidge Raceeeeeeer! Njega dni je bila Namcova serija nenehno sopomenka za odlične arkad­ne dirkačine.

Kratka zgodovina špasa objavljeno: Joker 192
julij 2009