Revija Joker - Kratka zgodovina špasa

ČLANKI
stranka » članki » anali » Kratka zgodovina špasa

Angeli iz nekje vmes
Začela se je zlata doba. Dobički konzolastične industrije so segali v milijarde dolarjev, istočasno pa je preporod doživljalo računalništvo. Večpredstavna in 3D revolucija sta bili tik pred durmi, dočim se je iz logov glasbenega biznisa priselil kompaktni disk, ki je ob nizkih stroških proizvodnje obljubljal ogromno pro­stora za ničle in enice. Zven igričarskih siren je bil za proizvajalce elektronike premočan, da bi se mu uprli, zaradi česar se je v prvi polovici devetdesetih, podobno kot ducat let prej, na trg usulo čudo zabavnih artefaktov.

Zgodnji štart v CD-bitki Philipsu ni prinesel želenih rezultatov. Pregrešno dragi CD-I so kasneje ponudili v okrnjenih raz­li­čicah, da bi kljubovali cenejšim konzolam. No, niso.

Dobrote novega nosilca podatkov je med prvimi nameraval izkoristiti Philips. Nizozemci so leta 1991 v štacune dostavili CD-I in dasiravno je bila reč bolj video predvajalnik, glasbeni sukalnik in karaoke ma­ši­na v enem, je zanjo vseeno izšlo prgišče špilov. Tako vsaj pravijo, saj jih ni kupoval nihče. Philips se je CD-I odločil tržiti kot vrhunski avdio- oziroma videofilski gizmo, zaradi česar je bila zadevščina s cenovno nalepko 1000 $ ob izidu dostopna edinole elitnežem.
V isto past je nekaj let kasneje padel Panasonicov zloglasni 3DO. Mašina je bila z zmogljivim procesorjem, optič­nim pogonom in opasno grafično arhitekturo na videz idealna za ekstravagantne filmske špile. Toda za 600 in več zelencev si je mogel igričar takrat privoščiti tri mega drive ali SNESe, in še mu je ostalo denarja za špile.

CD32 in jaguar sta bili po surovi strojni plati vsega spoštovanja vredni konzoli. Toda na ne­us­peh sta bili obsojeni že od vsega začetka, saj vanju niso verjeli niti njuni avtorji.

V upanju, da bi se rešil iz finančne krize, v katero je za­bredel po uspešnem nizu hišnih računalnikov amiga (anali v Jokerju 120, id 834), je z 32-bitno cedejevs­ko konzolo poskusil tudi Commodore. CD32 žal nikoli ni dobil prave priložnosti, saj je šel vsled bank­rota proizvajalca leta 1994 rakom žvižgat. Nekaj več sreče je imel na Japonskem SNK z drkalico neo geo. Da bi znižal ceno žafransko dragih modulov, so elitno konzolo ponudili v verziji z optičnim pogonom (neo geo CD). A specifična knjižnica špilov in polževi nalagalni časi z zgoščenk so bili krivi za to, da stvar ni rav

Če prej niste, zdaj veste. Izvirni The Need for Speed se je najprvo pojavil na 3DOju, šele kasneje so ga pre­delali za druge konzole in računalnik.
­no frčala s polic. Pod rušo je po hitrem postopku šel tudi zadnji Atarijev poskus vrnitve na hardverski Olimp, modulski jaguar v španoviji s kasnejšo CD-nadgradnjo. Oglaševali so ga kot prvo 64-bitno platformo, kar pa s tehničnega stališča ni držalo. Za sis­tem je izšlo vsega skupaj par grafično impresivnih kvazi 3D špilov, denimo Alien vs. Predator, ki jih je bilo zavoljo porazno oblikovanega in brez potrebe komp­liciranega (kaj ti bo numerična tipkovnica na joypadu!?) kontrolerja težko igrati.
Optični vročici in noriji množenja bitov je podlegla tudi Sega, ki je imela na področju zabavne elektronike dolgoletne izkušnje. Najprvo so se Japonci ušteli z dodatkom mega CD za mega drive, nakar so lastnikom 16-bitne konzole ponudili 32X, hardversko ojačitev, ki je pasala na vrh reže za module in kamor so nato sedli zanjo posebej razviti špili. Maloštevilni. Pristaši Sege se niso znali od­lo­čiti med enim in drugim dodatkom, ki za nameček nista bila ravno poceni, in so raje potrpežljivo čakali na novogeneracijske drkalice, ki so bile že na obzorju.


Kratka zgodovina špasa objavljeno: Joker 192
julij 2009