Revija Joker - Kratka zgodovina špasa

ČLANKI
stranka » članki » anali » Kratka zgodovina špasa

Pripravljeni? Boj!
Da bi razumeli, kako je japonski Segi, ki se je do vstopa na konzolastično sceno uveljavila kot izdelovalec kvalitetnih avtomatov (Zaxxon, Outrun), us­pelo resno ogroziti Nintendovo dominacijo, je treba poznati situacijo, v kateri so se s približevanjem devetdesetim znašli špili. Potrošniki so imeli brez­imnih zapečkarskih skropucal in katastrofalnih predelav z avtomatov poln falus. Poudarek se je z vzponom Nintenda premaknil s kovanja zajebanih arkad, ki so jih programerji za pot­rebe igralnic vkup dajali s ciljem, da bi od strank izmolzli čim več žetonov in kovancev, proti daljšim, bolj komp­lek­snim, a hkrati laže dostopnim pus­to­lovskim igram. Nintendo je na NES redno dostavljal naslove iz zvrsti, ki jih v zadimljenih lokalih ni bilo na spregled, denimo frpjke potom Zelde in Final Fantasyja. Rojstvo svežih franšiz je takisto prineslo prve obče prepoznavne like, maskote, med katerimi je bil najbolj cenjen vodovodar Mario.
Tu je uletela Sega. Nintendo je konzola­stični biznis od vsega začetka pojmo­val kot špas, namenjen zlasti mleč­no­zobcem, dočim je nacionalni tekmec uvidel, da bi utegnil z agresivnej­šim nastopom in drkalico odraslega imidža prijati starejšim generacijam. Segin prvi gizmo, SG-1000, je ovenel sredi zloma iz 1983., njen slede­či aparatus, tri leta kasneje izvaljeni master system (na Japonskem mark 3), pa se je dodobra uveljavil edino v Braziliji in nekaterih evropskih trgih, ki jih je Nintendo zapostavljal, čeprav za NESom po moči ni zaostajal. Toda Sega si je do 1988. nabrala dovolj izku­šenj in znanja, da je ig­ri­čars­ko javnost šokirala z mega drivom (v Ameriki genesis). V primerjavi z NESom je šlo za neprimerno bolj mo­derno konzolo: šestnajst­biten procesor proti osem­bitnemu, široka paleta barv, stereo zvok, moduli z več prostora ...

Ah, sladka politična nekorektnost. Svojčas se za branje o minusih konkurence ni bilo treba zatekati k zanesenjakom na spletnih forumih!

Sega se je zavedala, da je ustvarila nekaj izjemnega, zato je po Nintendu planila s faraonsko promocijsko kampanjo, katere cilj je bil en sam: blatenje tekmeca. Na televiziji, v revijah, po radiu - kamorkoli si se ob­r­nil, si našel oglase “Sega does what Nintendon't”, kjer so oglaševalci s posnetki zaslonov prikazo­vali razliko v prid mega driva. Brkatemu Mariu se je Se­ga zoperstavila s svojo maskoto, ježevcem Sonicom, ki je že na pogled deloval bolj prebrisan in hiter. Iz­vodi Sonica the Hedgehoga so s polic leteli z nadzvoč­no brzino in tudi sicer je bila knjižnica špilov za genesis, zahvaljujoč odličnim konverzijam z avtomatov, nadmočna.

Le kdo bi si pred slabimi dvajsetimi leti mislil, da bosta Mario in Sonic nekoč tekmovala v istem špil­u! Pristaši obeh bi si raje izdrli zrkla.

Veliki N je medtem sedel na gori denarja in nekaj ča­sa čakal, nato pa udarec vrnil z enako močjo. Na Japons­kem se je leta 1990, v Ameriki in Evropi pa z enolet­­nim zamikom pojavil super famicom - SNES (Super Nintendo Entertainment System), ki je nadoknadil tehnološki zaostanek za Sego. Pristaši enega ali drugega sistema so bili sicer drugačnega mnenja in so plju­vali drug po drugem. Toda razlogov za jamranje ob presunljivih naslovih, kot so bili Super Mario Kart, Chrono Trigger in Zelda: A Link to the Past (SNES), Castlevania: Bloodlines, Space Harrier ter Altered Beast (mega drive) in Mortal Kombat & Super Street Fighter 2 (oba), ni imel ne en, ne drug tabor. Skratka, vsi skregani, a vsi zadovoljni. Kaj ne bi bili - do konca več let trajajoče 16-bitne vojne je Sega prodala slabih trideset, Nintendo pa kljub poznemu štartu petdeset milijonov pojočih škatlic. Konzole so se vrnile.

SNES je kraljeval med 2D aparatusi, zanj pa je izšla tudi pest 3D špilov. V module določenih iger (Star Fox, Doom) je veliki N zadegal čip superFX, ki je pomagal pri maličenju poligonov.

Kratka zgodovina špasa objavljeno: Joker 192
julij 2009