Revija Joker - Kratka zgodovina špasa

ČLANKI
stranka » članki » anali » Kratka zgodovina špasa

Divji zahod
Trg z elektronskimi veseljaškimi napravami je po splovitvi odysseya, predvsem pa po izdaji Atarijeve domače različice Ponga sredi leta 1975, eksplodiral. Igričarska norija se je iz Amerike kot virus razširila drugam in mnoga podjetja so se začela tepsti za kos torte rojevajočega se biznisa. Kloni Ponga so vznikali kot gobe po dežju, začeli pa so se tudi konkretni poskusi kopiranja Baerovega gospodinjskega koncepta. Osnovna domislica igranja na televizorju je bila na mestu, pogruntati je bilo treba le še način, s katerim bi zdaljšali življenjsko dobo in zvečali prodajno privlačnost hišnih strojčkov. Ti so bili do takrat po vrsti strogo zaprtega tipa, saj so bili špili zapečeni neposredno na vezje naprednih igrač. Pripravno za uporabnika, a dosti manj za proizvajalce in prodajalce, ki so si mogli obetati zgolj enkraten zaslužek.
Odločilno potezo za bodočnost konzol je potegnil ravno Ata

Prvi abaki so bili huda konkurenca konzolam. Že na VCS in večino sledečih strojčkov je bilo tako moč obesiti tipkovnico, miško in celo modem.
ri, ki se je leta 1976 prodal podjetju Warner Communications in finančno okrepljen že ducat mesecev kasneje v trgovine dostavil znameniti VCS - Video Cartridge System oziroma atari 2600 (ime so spremenili šest let kasneje). To je bila konzola, ki je z enim zamahom odpravila regiment tehnoloških pomanjkljivosti in v kali zatrla konkurenco. Kako? Prvič, igre za navzven neugledni strojček so zapisovali na pomnilniške module oziroma kartuše. Te so prodajali ločeno, uporabnik pa jih je pred vklopom konzole zadegal v temu namenjeno režo na drkalici. Drugič, aparat je ob spremljavi osnovnega zvoka izrisoval slike v celih šestnajstih barvah, kar je bil glede na enobarvne predhodnike generacijski preskok. Tretjič, konzolo je spremljal nadmočen kontroler, prvi pravi digitalni joystick. Šlo je za klikajočo navpično paličico, nameščeno v plastičen podstavek, na katerem je bil en sam gumb. In četrtič, v nedrjih osrednje enote je tiktakal mikroprocesor!

Igre in dodatke za drkalice so poleg proizvajalcev zelo kmalu pričele oglaševati tudi neodvisne tvrdke. Velja pa, da se običajno primejo le pripomočki, ki jih prejmemo ob nakupu konzole.

Razlogov, zaradi katerih je VCS v drugi polovici sedemdesetih relativno lagodno zasenčil odyssey, njegovega potomca, channel F, strojno boljši Mattelov intellivision ter še kako prastaro, v meandrih hištorije pozabljeno osembitno konzolo, je bilo še več. Med njimi tudi en nič kaj laskav, saj se je Atari do poslovnih nasprotnikov, njihovih izumov in avtorskih pravic obnašal skrajno ostro. Sila pomembna za VCSjev uspeh je bila zlasti sposobnost izdajanja špilov kot po tekočem traku, o čemer je lahko konkurenca, ki se ni mogla kosati z milijonsko prodajo te konzole, le sanjala. Atariju je zadostovalo že, da je predeloval igre s svojih avtomatov in drugih, za katere si je zagotovil pravice. Pac-Man, Space Invaders, Breakout, Missile Command, Indy 500 in Pitfall so le nekateri primerki vesele kode, ki so tedaj najhitreje razvijajočo se druž­bo v ZDA obdržali na prestolu do usodnega leta 1983. Kako ironično potemtakem, da so tvrdko skorajda pokopali ravno ti atributi moči.

Tako Mattelov intellivision (na sliki) kot atari 2600 je bilo moč kupiti pod drugimi imeni. Oba so pod svojo znamko tržile štacune Sears.

Kratka zgodovina špasa objavljeno: Joker 192
julij 2009