Revija Joker - Kratka zgodovina špasa

ČLANKI
stranka » članki » anali » Kratka zgodovina špasa

Zvonenje po toči
Kaj vraga razmišlja Nintendo, se je sredi prejšnjega desetletja spraševalo nemalo igričarjev, ko sta ga z novima drkalicama prehitela tako Sega kot Sony. In ko so javnosti leta 1995 naposled le pokazali svežo konzolo, so se čeljusti spuščale še bolj do tal kot ob predstavitvi playstationa. Nintendo 64 je obvladal hardversko filtriranje tekstur in se je mogel, za razliko od saturna in špilavne postaje, pohvaliti z mehko, glajeno, strojno 3D pospešeno grafiko, zahvaljujoč 64-bitni strojni strukturi, ki je bila za konzole novost (jaguarja so kot takega oglaševali lažnivo). Tako podobo je na računalnike z grafikuljami voodoo nedolgo pred tem vpeljalo podjetje 3dfx.

Čeprav je izgubil bitko s playstationom, je bil N64 bistvena konzola. Na džojpede je vpeljal ana­log­no ročico in vibrator (rumble pack).

Toda Nintendo se je ustrelil v nogo z nosilcem podatkov. Namesto na zgoščenke se je N64 zanašal na drage kartuše do velikosti pičlih 64 megabajtov, nad čemer so bentili tako založniki kot igralci. Tisti čas, ko je industrija že objela okroglasti medij, je Nintendo ostal na pol ujet v preteklost, kar se je v praksi odrazilo v precej kilavi podpori neodvisnih razvijalcev. V svojih vrstah so sicer imeli genijalnega Mijamota, ki je za nintendo 64 spesnil božansko ploščado Mario 64 in frpjko Zelda: Ocarina of Time. To sta dve izmed najboljših iger vseh časov, skupaj z letalsko arkado Pilotwings, bondovsko streljačino GoldenEye in Konamijevim fuzbalom International Superstar Soccer pa sta bili razlog, da je leta 1997, ko se je N64 končno pojavil tudi v Evropi, takrat še mladoletni pisec teh vrstic nepremišljeno prodal svoj playstation. In ga, ko je dob­rih špilov (kje so bili takrat sila popularni japonski frpji?!) za N64 in njegov vesoljski trikraki džojped zmanjkalo, ponovno nabavil. Kesal se ni.

Veste, od kod je vzdevek pobrala naša Navi? Iz Ocarine, itak. Danes jo je moč igrati na emulatorjih, kot sta Project64 in 1964. Poguglajte.

Za Nintendo, ki je bil skoraj povsem odvisen od konzolaških zaslužkov, je bilo drugo mesto v maratonu s Sonyjem manj boleče, kot je šlo pričakovati, zaradi malodane popolnega obvladovanja trga z ročnimi drkalicami. Poslednji Gunpeijev umotvor, virtual boy, deloma prenosni drkamož, ki se je bavil s prikazovanjem 'prave' 3D grafike, se je v zgodovino vpisal kot edini Nintendov mimosunek

Videti je že kul, a kar poskusite v zaslončka vir­tual boya buljiti več kot petnajst minut, brez da bi fasali migreno. JCT je testiral z lastnimi uči. Posledice ostajajo!
. A game boy, pomanjšana (poc­ket), bar­v­na (color) ter kasnejša nap­red­na (advance) verzija, so vladali brez prave konkurence. Segin nomad, Bandaijev wonderswan (tega je po zapustitvi Nintenda začr­tal prav Gunpei) ter SNK­jev neo geo pocket to niso bili, saj so obale zahodnega sveta ugledali bolj po naključju, če sploh.
Zadnji poskus napada na Sonyjevo trdnjavo je tako znova pripadel Segi. Ta je že sredi 1998. odrezala podporo usihajočemu saturnu in moči usmerila v razvoj dreamcasta. Ta je oktobra leta 1999 prispel do stare celine na krilih začetnega uspeha na Japonskem. Sanjač je bil hardversko vse, kar saturn ni bil: grafični procesor firme PowerVR je bil pri ločljivosti 640 x 480 sposoben maličenja 7 milijonov poligonov na sekundo in je uporabljal zanimivo tehniko računanja, ki mu je omogočila za tiste čase izredno hiter ter kakovosten prikaz ... v drobovju je skrival modem ... kodiranje špilov zanj je bilo neproblematično. Začetna bera iger s Sonic Adventure in Namcovo pretepačino Soul Calibur, je bila več kot zadovoljiva in videti je bilo, da se bo dreamcast prijel.
Toda Segi, ki se je v prejšnjih letih izčrpala s slabimi naložbami, je zmanjkalo zaleta. Za ovinkom sta dreamcast že čakala še neimenovani novi tolovaj in naslednika playstationa ter nintenda 64. Drkalici pa je bilo trn v peti tudi divje gusarstvo. Naslovi, med katerimi je bila znamenita Suzukijeva akcijska pustolovščina Shenmue, so izhajali na edinstvenih medijih GD-ROM z 1,2 gigabajta hrambe. Ali nadebudni hekerji so jih z nekaj rezanja kmalu uspeli stlačiti na običajne cedeje. Za sukanje posnetih ploščkov je zadostoval že poseben zagonski disk, medtem ko je bila za slične nečednosti na playstationu skorajda nujna vdelava modčipa.
Ko drsenja v pekel ni spremenil niti padec ameriške cene dreamcasta na 99 dolarjev, se je Sega vsem skupaj zahvalila za sodelovanje, preklicala bodoče naložbe v razvoj strojne opreme in se s smrtjo v srcu posvetila le kovanju iger. De profundis.

VMU (Virtual Memory Unit) je bila dreamcastova pomnilniška kartica z LCD-zaslončkom. Tako rekoč mini prenosna drkalica, na kateri se je bilo moč zabavati s preprostimi igricami.

Kratka zgodovina špasa objavljeno: Joker 192
julij 2009