Revija Joker - Ancientni zasekljaj

ČLANKI
stranka » članki » anali » Ancientni zasekljaj

Vihtevši ostrino
No, vse povezave z drugimi svetovi ne bi pomagale, če se Golden Axe ne bi dobro igral. Vendar se je. Hude naprednosti v njem sicer nisi našel - Učidin prejšnji pro­jekt, Altered Beast, je bil načeloma za­­nimivejši, saj se je tam glavni junak iz človeka zlagoma spreminjal v beštijo in pridobival fizične ter čarobne moči. Tu si pač hodil na desno, sekal in po želji bljuval vnaprej zakoličeno magijo, ki si jo pol­nil z modrimi stekleničkami (dotične so izpuščali tatovi, ki si jih nabrcal v meh­­ko meso). Zaloga čarobne moči vsakega bojevnika je bila obratno sorazmerna s silovitostjo orožja. Škrat je posedoval namočnejše krepelo, zato je coprnijo zmogel do tretje stopnje (tri stekleničke), barbar je imel štiri magične nivoje, sekačica šest. Ko si čirule-čarule sprožil, si porabil vse stekleničke naenkrat. Podobno primitiven je bil sekljaški sistem. Imel si gumb za udarec, za skok in za coprnijo, hkratni pritisk na knofa za udarec in skok je sprožil zamah z rezilom nazaj, delal si osnovne, kratke kombinacije, dvakratni pritisk naprej je botroval teku ter udarcu iz njega, jezdil si zveri, s katerih si prej sklatil sovrage ... in to je bilo nekako to. Od ploščadnih elementov je bil vmes natanko en prepad, čez katerega si moral skočiti.

Klasični prizor iz klasike. Če te je napadalo po več spak naenkrat, ti je ježa na beštiji pomagala, saj si jih laže razmetal. Ako so te spravili z nje, so jo okobalili sami ali pa je zaspala in nato ušla.

Toda Sneto, eee, Zlato sekiro je krasila otipljiva surova energija, zaradi katere si v avtomat metal en kovanec za drugim. Grafika je imela svoj šarm, od razumno raznolikih ozadij, med katerimi so bili terorizirana vasica, grad in hrbet orjaškega orla, prek tvojih razbo­­ritežev do prepoznavnih sovražnikov - buzdovane vihte­čih bradačev, sabljastih okostnjakov, z macolami op­remljenih velikanov, amazonk različnih barv, oklep­l­jenih vitezov. Isto je veljalo za zvok, ki je caroval s piskajočo muziko, hreščečimi umphi ter omphi in digitaliziranim dretjem “OH MY GOOOD!”, ko si ko­ga sku­ril s plameni iz zmajčkovega grla. Šur, igranje je bilo nezapleteno, a ko si nekoga udaril, je bil ob­čutek kljub manku krvi in razudenj slaboritno sijajen. K temu je prispevala taktika, ki si jo moral ubrati, da ti je uspelo priti skozi petero stopenj. Golo mlatenje po knofu nikakor ni obrodilo sadov, saj so te kanalje s svojimi različnimi orožji in zaščitenostmi urno pobile, zlasti če jih je po ekranu haralo več. Zato si moral ši­ba­ti sem ter tja, uporabljati udarec iz zaleta, ki je capi­na zbil po tleh, se sovragom približevati od zgoraj ali spodaj in magijo prožiti, ko ti je šlo res za nohte. Seveda je bil špil nepravičen, pač v skladu s politiko mamljenja denarja iz obiskovalcev arkad, a se ga je da­lo naštudirati, da si ga obrnil z enim četrtakom.
Najbolj pa je Golden Axe sekal (sekal, ahaha ... khm) tedaj, ko si ga igral sodelovalno v paru s prijateljem. Avtomat je imel v ta namen dve igralni palici in tedaj se je pristop spremenil, saj je bilo treba paziti, da nisi tepel soborca, in ga reševati, ko so ga zbili po tleh. Prav tako sta se borila ali domenila za modre magične stekleničke in obnove življenjske moči, ki sta jih iz malh gibkih tatov izbila v vmesnih nivojčkih pri tabornem ognju.

Ancientni zasekljaj objavljeno: Joker 183
oktober 2008