Revija Joker - Megazin

ČLANKI
stranka » članki » anali » Megazin

Zlata doba rivalstva
Po nekaj mesecih se je Megazin uveljavil in originalni ekipi se je pridružilo nekaj nadebudnih piscev, med njimi tedajci povsem neznani Aleksander Hropot. (Testni opis SimFarma, ki sem jim ga poslal, so skorajda objavili, čeprav igre nisem videl niti od daleč, ker takrat sploh nisem imel peceja.) Na drugi strani reke je kilometrino nabiral Joker pod urednikovanjem Slobodana Vujanoviča, ki je rulal s podpisi pod slikami tipa 'Prodal je oni tam na sejmu par vo­lov', a se ni izkazal s pos­ko­č­nim poveljevanjem. Jokerju ni šlo slabo, toda Megazin je prido­bival na popularnosti. Zato se je vodstvo založnika Delo revije odločilo za tvegano potezo. Uredniške vajeti so položili v rok
e Da­vidu Tomšiču, takrat še najstniku, glede revije pa njemu in Sergeju Hvali pustili docela proste roke. To se je farbovitemu magazinu orenk poznalo, saj so ravno mladostna neresnost, brezkompromisnost in nepopus­­tljivo stremenje k najviš­jemu dokončno vzpostavili jang Megazinovemu jinu. Slednji je namreč kljub tematiki, ki je bila digitalna zabava, deloval, kot da se trudi biti resen časopis izpod tipkovnic resnih ljudi.
Če bi kdo takrat prišel v Pasadenine pisarne na Celovški, bi seveda videl, da je bilo delo vse prej kot resno. Glavni urednik je tako nekoč nagnal iz stavbe last­nega brata, ker je med stavljenem cajtenga debatiral s kolegom, katera trola je najboljša za povozit človeka in da bi vsak umrl od sramu, če bi ga zbila 21 Beričevo, Monitorjevci so besneli, ker smo jim Megazinovci vedno požrli vse iz hladilnika, pilot Dalibor (poz­­neje Komandant Stane pri Jokerju, dokler ni hinavsko mrknil neznano kam) pa je igre, ki smo jih mu­­­koma nafehtali od založnikov, zaklepal v omaro, da si jih ne bi kdo nezakonito prisvojil. S prakso je nehal šele, ko je mali beli nindža Aleš Petrič taisti kos pohištva smrtno poškodoval. To, da sem ga vanjo zabrisal jaz, ko mi je dojadil s svojimi karatejskimi a-sa!!! forami, so zlobne laži in natolcevanja. Okej, skoraj.
No, kakor smo bili nevzgojena banda, smo vsak mesec dali vkup boljšo številko. A isto je počel tudi Joker, ne glede na to, kako smo upali, da bodo šaljivci zagrizli v prah. Danes vemo, da je imel farbovitež tedaj malodane neomejen proračun, Megazinovci pa smo zaradi manjše firme in oglaševalsko ne najbolj perspektivne tematike vse bolj drseli v bankrot, dokler nismo pričeli revije tržiti kar sami. Ves čas smo pozorno gledali h konkurenci, se prepirali, zakaj imajo oni objavljeno to ali ono, mi pa ne, in takoj smo m
orali spisati boljši članek. (LordFebo: Enako tudi mi.) V tej vnemi se je zgodilo, da je bilo besedilo polno zatipkanih napak, občasno pa celo neberljivo, ker so se črke steple z barvno podlago strani, na zaslonu pa se je prej videlo drugače. Skoparili nismo niti s podpasnimi udarci, ki so leteli na konkurentov rovaš, in Joker nam je s še večjim veseljem vračal. Mestoma tako ostro, da so zazvonili telefoni in smo se drli drug na drugega. Sneti se recimo spomni, kako me je z uredništva na uredništvo osebno nazijal, ker sem v testu sege 32X (krivično) namignil, da Joker omenjene konzole ni imel in da je pisal na pamet.
Kot smo se kregali mi, takisto se je razdelilo bralstvo, ki je pripadnost fanatično razglašalo po elektronskih oglasnih deskah. Jasno: Megazin in Joker sta bila kon­­kurenta v nišni skupini in takega dvoboja v slovenskem revijalnem založništvu še ni bilo. Poleg tega smo se njuni ustvarjalci večinoma osebno poznali (Sergej je recimo prvič videl Wing Commanderja pri Mihi Amonu, kasnejšem Megazinovem piscu, in še je bilo takih povezav) ter smo delali v istem mestu, dočim je kasnejša Jokerjeva 'konkurenca' delovala iz štajerske prestolnice, kjer so bili fizično teže dosegljivi. Itak s svojimi prevedenimi glasili v nasprotju z Megazinom, plodom domače pameti, niso bili dostojni nasprotniki.

Megazin objavljeno: Joker 182
september 2008