Naslov je provokativen, vendar za mnoge sodobne filmske kritike ni skrunitev Državljana Kana in Casablance. Zlasti pa ni daleč od resnice, ako upoštevamo mnenja nepregledne čete ljubiteljev. Ni namreč malo pripadnikov generacij šestdesetih in sedemdesetih, ki so v Blade Runnerju našli protiutež pravljični akcijadnosti Vojne zvezd. Scottova temačna vizija prihodnosti, ki jo nadzorujejo velike korporacije in je oder tihega boja za ohranitev čistosti človeš ke vrste, je pač spomnila na Lucasovo fantazijo, ki jo je nekdo obrnil navzven kot pulover iz wookijeve dlake. Nič barvitega pinjauanja, hopsanja med planeti, kavbojskih herojev, toplovodarskih robotov ter gobčnih junakinj brez modrcev pod tenkimi bluzami. Namesto tega je Blade Runner postregel s svinčenim tempom, filozofskimi dialogi in neotipljivimi zlobneži.

Medtem ko se izvirnik zaključi s hepi endom, kjer človeški Rick in replikantka Rachael z letav­tom odfrčita v svetlo futuro, Director's Cut iz 1992. vpelje bolj črn scenarij. Vendar to ni pravi Scottov rez, saj je imel nanj le delen vpliv.

Da je bil tržni neuspeh, ko je junija 1982. prispel v ameriška kina, ni presenečenje. Sploh ker je istega leta prispel Spielbergov materinski Vesoljček, Iztrebljevalec pa je bil namesto medu eno samo gorje. A zlagoma je navdušil občinstvo, željno drugačne, bolj intelektualne znanstvene fantastike, ki pa ni izgubila na čustvih, in se spremenil v kult.