|
Veličina (iz) otroških sanj
...
Milijoni špilavcev od Japonske prek Čekovnika do Amerike prisegajo, da je Zelda najboljša serija iger (in serija najboljših iger) vseh časov. Zdi se, da so to fanfantje, ki, kot se za to sorto ljudi spodobi, ne vidijo čez plot lastnega vrtiča. A Sneti razloži, da je ta neznansko širok in da je zaupanje v pridelek nadvse upravičeno.
Zatisnite oči in videli ga boste. Fantiča desetih, enajstih let; bosopetega, skuštranega, iskrookega, belih zob, ki trejo lešnike z lupinami vred, z vetrom v laseh ter srcu. Mati stojijo na pragu hiške ob robu gozda in ga kličejo h kosilu, medtem ko oča ob bližnji rečici pletejo koš iz leskovih vej ter grizljajo z okna ukraden kos jabolčnega zavitka. Zazrite se zdaj bliže - vidite, kaj počne? Polno ga je med drevesi, ki lagodno prepuščajo svetlobo poletnega sonca; suče se v vrtincu koščenih udov in njegov smeh žubori bolj kot potok v bližini. Lesena palica je meč, s katerim ugonablja pošasti, pokrov smetnjaka ščit, votlina ob vrbi žalujki strašna temnica, naphana z vsakovrstnim zlom, ki ga je treba zatreti. Fantič postoji pred črnim vhodom vanjo in na obrazu se mu zrcalita tako mrzli strah kot resnobna odločenost, ki jo zmore le pokovec, neizkušen v resničnih strahotah sveta. Skloni se pod zelenjad in izgine v špilji. Materin klic ga ne doseže, zlagoma se porazgubi v vetru.
|
sorodni članki
|
|