Revija Joker - Era PCja

ČLANKI
stranka » članki » anali » Era PCja

Romantika improvizacije
Kojci je treba ločiti med splošnim pojmom osebni oziroma domači računalnik in tujko personal computer oziroma PC. Slednja je namreč blagovna znamka fabrike IBM, ki je tako oklicala model 5150, splovljen leta 1981. Vendar to ne pomeni, da je bil ravno ta strojček prvi računalnik, namenjen splošni populaciji. Pred njim je obstajalo na ducate tovrstnih mašin, od slavnih zeiksov in applov II do starejših in manj znanih, kot so ALTAIR 8800, IMSAI 8080 ter SOL. Je pa PC prvi izdelek, ki je uspel na globalni ravni, zato se je uveljavil kot široka sopomenka. Podobno kot smo nekoč vsem zvočnim karticam rekli soundblaster in kot je nintendo sinonim za konzolo, ipod za prenosni muzikator in džip za terenčke.

IBMov pece nikakor ni bil prvi računalnik, namenjen domači rabi. Dotlej je tem področju vladal Apple.

A kako to, da se je kot vsesplošni standard in temelj industrije uveljavila dokaj draga mašina podjetja, ki se je ukvarjalo predvsem s poslovnimi uporabniki? V resnici gre za splet srečnih okoliščin. IBM in druge velike tvornice so koncem sedemdesetih zaskrbljeno spremljale razvoj domačega računalništva. Čeprav je bilo njihovo uradno stališče brezskrbno odklonilno, so se vodilni še kako sekirali, da bodo ceneni in vse močnejši hišni strojčki ogrozili prodajo dragih poslovnih modelov. To so skušali preprečiti na

Don Estridge je bil vodilni inženir v resni korporaciji, toda v srcu je gojil hipijevske ideje o odprti arhitekturi.
različne načine, nenazadnje tako, da so začeli snovati lastne drobiž-modele. Po lastnem prepričanju, seveda. IBM je denimo jel tržiti 5100, dvajsetkilsko 'prenosno' pošast, za katero so zahtevali od slabih 9 do skoraj 20 tisoč dolarjev. Podjetju, katerega določeni stroji so takrat koštali nad deset milijonov zelencev, se to morda ni zdelo veliko, povprečen živelj pa si je za tak keš raje privoščil avto ali prizidek k bajti. Ni čudno, da se je 5100 v domačem okolju uveljavil toliko kot Case v telovadnici, Veliki modri pa je začel počasi obupavati. Nekaj časa so razmišljali o nakupu Atarija, saj jim je njihov z igrami podprti posel zelo dišal. A nazadnje so se odločili za še en lastnoročni poskus in ob prelomu sedemdesetih v osemdeseta zbrali skupino dvanajstih inženirjev. Dali so jim ohlapna navodila, skromne denarne zaloge in praktično nemogoč časovni rok. Tim, ki ga je vodil veteranski inženir Don Estridge, je moral stroj zasnovati, razviti in začeti prodajati v manj kot letu dni!
No, ravno ti neljubi pogoji so bili povod za revolucijo. Ker inženirji niso imeli časa za razvoj lastnega vezja, kar je takrat bila ustaljena praksa, so se obrnili na zunanje partnerje. Sestavili so pravo frankenštajnovsko pošast: računalo, v katerem je bila praktično vsaka komponenta iz druge tovarne. Tako početje je dandanes samoumevno, a petindvajset let tega so Estridgovi fantje delali revolucijo. Kljub hitenju se je skupina skušala držati strogo začrtanih pravil, ki so velela, da naj bi bili deli preizkušeni in da med sodelovanjem ne bi smeli povzročati težav. Kakopak je bila realnost drugačna - komponente se pogosto niso razumele, nekatere so morali dodatno modificirat

ZX80 seveda ni dosegel priljubljenosti radirkastega spectruma, ki je vladal tudi pri nas, vendar temu navkljub spada med legende.
i in mašina se je redno sesuvala. David Bradley, eden od članov ekipe, se je zato spomnil elegantnega izhoda: "Sistem se je nenehno sesuval in edina rešitev je bila izklop ter ponovni vklop. Zato sem v kodo za tipkovnico vdelal zaporedje za hitro preobutje. Izmislil sem si kombinacijo ctrl-alt-delete, ki ga je nato proslavil Bill Gates." Vse to mešetarjenje je imelo neočitno, a pozitivno posledico. Skupaj z mlinčkom je nastajala obširna, zelo natančna dokumentacija, ki se je pozneje izkazala za ključno ...
Tudi na softverskem področju je dogajanje spominjalo na predstavo spodnjedupleške improlige. Koncem sedemdesetih je največ osebnih računalnikov poganjalo operacijski sistem CP/M, ki je zato premogel najboljšo programsko knjižnico. CP/M je razvijalo uspešno podjetje Digital Research, ki pa se je začelo obnašati samozadostno in arogantno. (Vas na koga spomni?) Ko je k njim pristopil IBM in jih pobaral o različici za prihajajoči model 5150, so naleteli na hladen odziv. Govori se, da Digital Researchov šefe Gary Kildall sploh ni prišel na domenjene sestanke, saj je čas raje porabil za zmajarjenje in druge užitke. Še najbolj verjeten razlog mačehovskega odnosa je dejstvo, da Digital Researchu ni bila všeč ideja o odprti arhitekturi in licenciranju sistema drugim proizvajalcem, kar so IBMovci postavili kot pogoj. Povrhu takrat sploh še niso imeli inačice OSa za Intelov 16-bitni procesor 8088, ki je imel poganjati nastajajoči mlinček.

Ta Intelov čipek nadvse neuglednega videza je bil eden prvih kolikor-toliko zmogljivih procesorjev, ki si jih je lahko privoščil navaden smrtnik.

Tako je IBM iz zagate rešil tedaj še mokronosi Bill Gates. Fante, drugače falirani študent Harvarda, v industriji ni bil neznano ime, saj je njegovo podjetjece Microsoft prodajalo priljubljeni programski jezik BASIC. IBM mu je zato dal zeleno luč za stvaritev namenskega 16-bitnega operacijskega sistema. Kot najbrž veste, Billy tega ni sprogramiral sam, temveč je za bakšiš kupil QDOS. Šlo je za grobo kopijo CP/Ma, ki ga je bolj kot ne za konjiček ustvaril Tim Paterson. Zadevščina ni bila ravno vrhunska (od tod ime - Quick and Dirty Operating System), vendar je delovala s 16-bitnim procesorjem in je bila vsaj načeloma združljiva s CP/M, tako da prilagoditev programov ni bila težavna. Gates je zadevščino veselo licenciral IBMu pod imenom PC-DOS, kasneje pa vsem ostalim zainterisirancem kot MS-DOS.

Era PCja objavljeno: Joker 159
oktober 2006