Revija Joker - Ava ti, Avatar

ČLANKI
stranka » članki » anali » Ava ti, Avatar

Svetovi iz omare
Da ga bo življenjska pot postavila na tir računalništva, je petnajstletni Richard prvič začutil v štartnem semestru prvega letnika srednje šole v teksaškem mestecu Nassau Bay, leta 1977, ko se je s peščico

... to pa je njegov portret v poznejših Ultimah. Sličnost je nezgrešljiva.
slično navdušenih kolegov ekspresno sprehodil skozi tečaj programiranja v basicu. Ker je redno sodeloval pri neobveznih aktivnostih, mu je šolski zbor odobril predlog o dodatnem računalniškem kurzu brez neposrednega nadzora profesorjev, ki ga je skupaj s pajdaši predstavil razredničarju. Bil je to sanjski izbirni predmet. Richard ni dolgo razmišljal, kaj naj izbere kot temo, saj je v poznih sedemdesetih med študenti in dijaki razsajala mrzlica Dungeons & Dragons. Namesto da bi pisala seminarske, je mladež dolgo v noč rolala kocke ter pobijala orke. Richard ni bil izjema, namečkoma se je bil nedolgo pred tistim seznanil z Gospodarjem Prstanov in Narnijo. Toda mitološki vplivi so prihajali kar iz najožjega družinskega kroga. Mati Helen, poklicna umetnica, je na poletnih šolskih taborih poučevala o indijanskem izročilu, ki je Richarda hudo fasciniralo. Na drugi strani je naklonjenost do znanosti in logike podedoval od očeta Owena, ki se je 'preživljal' z opravljanjem skromnega poklica Nasinega astronavta.

Slavni Akalabeth. Če si pojma žične 3D grafike iz teksta niste znali predstavljati, naj vam bo v pomoč dotična slikica.

Ozadje je bilo torej idealno - orodje za uresničevanje vizije pa malo manj. Šola je premogla le terminal s tipkovnico brez monitorja, odzive računalnika v trideset kilometrov oddaljenem Houstonu pa so učenci brali s potiskanega papirja. Kljub temu je Richard s takim programiranjem nadaljnja tri leta koval krajše D&Djevske igre, ki jih je označeval z zaporednimi številkami. Cifra 28 je postala bajeslovni Akalabeth alias Ultima 0, vendar ta polic računalniške štacune z Applovimi abaki, kjer se je Garriott zaposlil čez poletje 1979, ne bi ugledal, če ga lastnik trgovine ne bi spodbudil k temu, da je košček kode založil na lastno pest. "Celih 200 zelencev sem pokuril za plastične vrečke in fotokopije priročnika ter naslovnih strani. Potem sem nekaj izvodov obesil na stene Computerlanda, kjer sem delal," pravi Garriott. Akalabeth je bila igra, v kateri si se kot križec, ki je predstavljal viteza, premikal po 2D karti, obiskoval mesta in zahajal v blodnjake. Te je špil izrisoval z ločeno kvazi trirazsežno žično srčiko, v njih pa si monstrumom zavdajal iz prvoosebnega pogleda, s tem pridobival izkušenjske točke in napredoval po stopnjah. No, Richie ne bi z Akalabethom postal nič kaj rich, če ne bi delodajalec izvoda poslal na naslov igričarskega založnika California Pacific. Richard ni mogel verjeti svoji sreči, ko je prejel telefonski klic, ki mu je za vselej spremenil življenje. "Kmalu sem poletel v sončno Kalifornijo, podpisal list papirja in začeli so mi pošiljati denar!" Tega ni bilo malo, saj so Akalabeth prodali v 30.000 izvodih, kar je bila neverjetna cifra za čas, ko večina ljudi sploh ni vedela, kakšni so videti računalniki.
S tistim, kar je kasneje postalo Ultima I in se v naslednjih treh letih nadgradilo v Ultimo II in III, se je Garriott ukvarjal skozi vso brucovsko leto na faksu. Ampak od tam se je bil zaradi preobremenjenosti kasneje prisiljen izpisati. Programiranje mu je vzelo ves prosti čas, za delovno mesto pa si je izbral kar vzidano omaro v spalnici, ki jo je opremil z applom II. Omara mu je, tako kot v Narniji, predstavljala simbol tujih dežel in svetov, oddaljenih po prostoru in času, kjer magija deluje enako dobro kot tehnika. Izvirna Ultima je v veliki meri nastala z rabo AppleSoftovega basica, tako kot Akalabeth. Še več; blodnjaški 3D-modul slednjega je Garriott kratkomalo recikliral. Nič drugače ni bilo pri osnovnih sistemih nabiranja točk in napredovanja. Vendar je bil napredek očiten na več področjih. Premierno se v Ultimi I pojavi raba grafične tehnike, imenovane 'tile', za katero Richardu na pomoč priskoči prijatelj Ken Arnold, obvladač programiranja v strojnem jeziku. Šlo je za vizualno raznolike pikslaste kvadratke, ki so predstavljali elemente okolja. Iz skupine kvadratov, ki so sličili na travnato površino, sta mladeniča sestavila travnik, dočim sta grupo drugače oblikovanih 'ploščic' uporabila za prikaz gorovja. Bila je to revolucionarna pogruntavščina, čeravno skrajno zahtevna, saj sta morala Richard in Ken podobe najprej oblikovati na papirju za risanje grafov, vrednosti pretvoriti v binarno kodo ter vse skupaj večkrat testirati, da je na zaslonu izpadlo prebavljivo. To tehniko je Ultima, kakopak z opaznimi popravki, uporabljala vse do petega dela, tako kot karakterističen od-zgoraj-dol 2D pogled na svet. Vmesnik je sestavljalo šestindvajset ukazov, ki so bili vezani na posamezne tipke: A za attack (napadi), I za ignite (prižgi) ... Prvikrat se v Richardovih špilih pojavijo ZF-elementi, ki jih odpravi šele fantazijsko (skoraj) puritanski tretji del, ter celo moderna transportna sredstva, kot je raketa, s katero je moral igralec prebroditi arkadno sekvenco v, hm, vesolju. Zanimivo je, da je igro sprva poimenoval Ultimatum, a je založnik ime vsled problemov z licenciranjem skrajšal v Ultima, kar je Richardu še bolj ugajalo.

Izvirnik spočetka ni bil označen s številko. Njega poznejše predelave, denimo za PCje, pa.

Leta 1980 je tako v igričarski skupnosti završalo, Ultima pa je z več kot 50.000 prodanimi izvodi zasenčila Akalabeth. Sledili sta Ultima II: Revenge of the Enchantress (1982) in Ultima III: Exodus (1983), ki je s svojimi 120.000 prodanimi kosi Richarda prekrila z dolarji. Napredek v prvih dveh nadaljevanjih sicer ni bil gromozanski, a sta vsebovali elemente, ki so kmalu postali standard igranja izmišljenih vlog. Iz dvojke naj omenim omejeno verbalno interakcijo s prebivalci, iz trojke pa potezno tepežkanje na ločenem zaslonu, potovanje po deželi skozi portale, določanje položaja na karti s sekstantom, uvedbo druščine treh soherojev, ki si si jo skupaj z določanjem atributov in poklicev izbral na začetku, obiskovanje alternativnih svetov ter potovanje do templjev, kjer si si mogel nabildati lastnosti, kot sta moč in inteligenca.

Ko se boste nehali smejati brkatežu na sliki, vedite, da je Richard vedno skrbel za to, da so se igralci počutili pomemben del Ultime.

Toda za prihajajoče Ultime je bilo v zgodnjih osemdesetih pomembneje to, da je Richard takrat zakoličil nemalo temeljnih gradnikov sveta, ki se bodo - eni bolj, drugi manj - pojavljali tja do zaključnega dela. Izmišljeno deželo krsti za Sosario, njenega čistunskega vladarja, ki igralcu iz svojega gradu v glavnem mesu Britain zadaja naloge, pa za Lorda Britisha. V čast podvigom slednjega svet kasneje preimenuje(jo) v Britannio. Ako izdam, da je Lord British drugi jaz avtorja Ultime in da ta v igrah nastopa ter se podpisuje z dotičnim nadimkom, onesveščanja najbrž ne bode, saj je to splošno znan fakt. Vzdevek so Richardu nadeli kolegi, kajti imel jih je navado pozdravljati z britanskim 'hello' namesto z izrazito ameriškim 'hi'. K nastanku te izmišljene persone je bržkone doprineslo tudi, da se je Richard rodil v Cambridgu v Angliji, ko je tamkaj oče leto dni predaval na univerzi. V tem času se takisto rodijo imena bodočih zvestih spremljevalcev glavnega lika. Plemiški Shamino je nastal povsem naključno, ko se je Garriott fural z biciklom in napačno prebral znamko menjalnika Shimano. Titulo je odtlej uporabljal pri osebnem druženju s pripadniki združenja SCA (The Society for Creative Anachronism), ki se je ukvarjalo z uprizarjanjem viteških turnirjev in igranjem zgodovinskih osebnosti srednjega veka. Iz tega kroga fantazijskih zanesenjakov je Richard, ki se je v javnosti dolga leta pojavljal v starinskih oblačilih svojega alter ega, da bi promoviral svoje kreacije, povlekel imena tehle znamenitih figur, ob omembi katerih se ultimašem še dandanes milo stori: Iolo, Gwenno, Dupre in Jaanna. Nasploh se je v taki ali drugačni obliki v Ultimah pojavilo nebroj Richardovih znancev, zlasti humorni pa so navedki javnih osebnosti, iz filmov ter pesmi, ki so mlademu avtorju ob času kodiranja nadvse ugajali.
Vse to so bili znanitelji nove dobe, ki se je bližala. Richard 'Lord British' Garriott se tega še ni zavedal, ampak s tretjo epizodo je za vek (v kontekstu začetka osemdesetih) tehnično naprednih, toda fabulativno švohotnih Ultim napočil skorajšnji konec. Kreativec iz omare se je moral le še osvoboditi finančnega okovja špilavnega biznisa ...

Ava ti, Avatar objavljeno: Joker 157
avgust 2006