Bitka za midway
Nastanek xboxa je torej neposredno spodbudila predstavitev PS2, kot konkreten projekt pa je konzola štartala sredi marca 1999. Četverica idejnih očetov - Blackley, Berkes, Hase in Bachus - se je tridesetega tistega meseca zbrala na prvem strateškem srečanju v konferenčni sobi 2095 v zgradbi št. 5 Microsoftovega štaba. Na podlagi osebnih lastnosti so si razdelili vloge. Blackley je bil tako glasen in dominanten, da naj bi prepričeval navadne uslužbence in deloval kot zveza z razvijalci iger. Hase naj bi se osredotočil na propagiranje ideje vodilnim Microsoftovcem, saj je imel avtoriteto ter zveze. Berkes je bil tehnološki guru, dočim je Bachus doprinesel poznavanje poslovnega vidika. Moštvo je bilo enotno, ker so vsi njegovi člani tako požrtvovalno delili en sam sen, vsi so bili izkušeni na svojih področjih in vsi so verjeli, da lahko Microsoft uresniči vse, česar se resno loti. (Kljub temu sta Hase in Berkes sčasoma izpregla, saj sta bila bolj naklonjena računalom, dočim sta se Blackley in Bachus xboxu posvetila na dolgi rok.) Miljenčkastemu projektu sta Bachus in Blackley pozneje nadela ime 'project midway'. Škatla naj bi bila na pol poti med računalom in konzolo, takisto pa je spomnila na bitko pri otoku Midway med drugo svetovno, kjer so Američani japonski mornarici zadali mogočen udarec. Tu pa naj bi se MS, ameriško podjetje, pomeril s krivookimi velikani Sonyjem, Nintendom in Sego. A-sa!
Od konca marca, ko je xbox nekako meso postal, do maja, ko se je moralo njegovo moštvo pred Gatesovimi špegli pomeriti z ekipo, ki je propagirala webTV, ni bilo dosti časa. A čeprav štirje mušketirji niso vedeli, kaj iz vsega skupaj bo, so verjeli vase in nemilo pritiskali na plin, tako da je ekipa z gobčnim Blackleyjem na čelu na svojo stran pridobivala vse več pomembnih ljudi znotraj ter zunaj Microsofta. Eden teh je bil David Kirk, počenec na grafiko in glavni znanstvenik pri Nvidiji. Kirk je xboxovcem zatrdil, da bodo Nvidijini čipi za dva- do trikrat presegli moč playstationa 2, ko bo ta prispel na trg, in da bi naprava v celoti gotovo stala manj kot petsto dolarjev. Medtem je Bachus vrgel trnek pri Intelu, ki se je prav tako čutil ogroženega od PS2. Toda Claude Leglise, šef Intelovih razvojnih odnosov, je menil, da v igrah ni denarja, zato so poskusili pri AMDju. Tam je bil Ned Finkle, eden od direktorjev, bolj zainteresiran. Nato je Blackley spisal bios, ki bi omogočil, da bi bila naprava v trenutku pripravljena na delo. Prototip je bil tega sposoben v devetih sekundah, v primerjavi z dvema minutama, kolikor je za bootanje potreboval tipičen abak. Še en zgoden in važen konvertit je bil Ed Fries, šef MSjeve igričarske divizije. Fries je dotlej vedno zavračal predloge drugih oddelkov znotraj Microsofta, naj pišejo igre za naprave, ki niso bili PC. Tako je na primer ignoriral poziv, naj začno rezbariti špile za dreamcast. Zamisel o xboxu pa ga je docela prevzela.
Od tu dalje je xbox postal kepa snega, ki se je na poti v dolino večala in večala. Zanj je vedelo vse več ljudi, tako nepomembnih kot ključnih, in večina ga je odobravala. Nakar je z vrha prišel Gatesov poziv, naj folk sporoči svoje predloge, kako bi zavdali Sonyju. Skrinjica se je lahko odprla.

Šef Virgina izvede prodajo prvega evropskega xboxa. Konzola je sprva stala 300 evrov, danes je naprodaj za 99 njih.

Na tistem usodnem sestanku petega hormonikaša je moštvu xbox (štirje mušketirji + šest pomagačev, med njimi Fries) torej stala nasproti ekipa webTVja. Prvi so nastopili xboxarji, za katere je govoril Nat Brown, vodja strateškega plana za širjenje okolja Windows in eden prvih suporterjev zamisli. Začel je s temeljnimi vodili: xbox bi se zanašal na obstoječo tehnologijo in bi za operacijski sistem vzel Okna. (Zagovorniki šatulje iks se v resnici še niso bili odločili, kaj bodo naredili z OSom, saj so razmišljali o tem, da bi pravzaprav uporabili samo DirectX. A so raje rekli, da bo združljiv z Winsi, da ne bi razjezili Billa.) Lansirali bi ga jeseni 2000 in ga sestavili iz klasičnega pecejaškega procesorja, Nvdijinega ali 3Dfxovega grafičnega čipa, mrežne kartice, DVD-pogona, 64 MB rama in, kar je bila zaradi cene najbolj občutljiva točka, trdega diska. Škatla bi poganjala tako igre za xbox kot za PC in bi proizvajalca stala 303 $, kar bi sčasoma upadlo. Načrtovana prodaja je bila 1,8 milijona kosov v letu 2000 in 30 milijonov v 2005, stroški v prvem letu bi bili 226 milijonov zelencev. Sprva bi xbox ustvaril 169 milijonov $ minusa, nakar bi čez pet let zaslužil 913 milijonov. Gates je bil videti skeptičen, vendar je njegovo pozornost pritegnila podpora Eda Friesa. Takisto mu je dogajalo vštetje trdega diska, saj naj bi se xbox po tem ločil od drugih konzol in bi naredil povezavo z internetom lažjo. Če bi xbox povečal spletni promet, bi imel Microsoft od tega dobiček. Potem je prišel na vrsto webTV, pri katerem pa se je za kamen spotike izkazala nameravana vdelava Oken CE, ki bi jih bilo treba narediti združlji

Niti fensi izvedenke, kakršna je kristalna, niso pomagale, da bi xbox sprejeli na Japonskem. Tam so ga v štirih letih prodali manj kot 500.000 kosov.

ve s prihajajočim DirectXom 8. Gates je podvomil, da bo to mogoče pravočasno izvesti, in v navezi s svojimi čustvi glede Sonyja se je nagnil v smer xboxa.
Toda odobritev ni bila dokončna. Bill je kmalu sklical še en sestanek, kjer sta moštvi predstavitvi izvedli ločeno. Zopet so bili prvi xboxarji, čeprav so lahko webTVjaši prezentacijo spremljali. Vlogo jokerja je odigral Seamus s svojim čudežnim hitrozbudnim biosom. Sistem je v prvo crknil, drugič pa je oživel in na zaslonu se je v devetih sekundah sprehajala Lara Croft. Bilo je spektakularno, dokazalo je, da je moč računalniške igre lepo prikazati na televizorju, in Gates je bil navdušen. Vzkliknil je, da že leta udriha po svojih programerjih, naj dajo vkup verzijo Oken, ki se bo zbudila takoj. Za nameček je Blackley pognal demo Bleema, emulatorja playstationa za PC, medtem ko je Nat Brown šefu povedal: "Lahko nam uspe. Prodreti moramo v dnevno sobo." Gates je pokimal. S tem se je Microsoft podal na svojo prvo neodvisno potovanje v biznis igralnih konzol.
No, seveda je bila pot do xboxovega ameriškega lansiranja 15. novembra 2001 - Evropa ga je dobila 14. marca '02 - še trnova. Bile so se bitke okrog procesorja (nazadnje ga je v 733 MHz izvedenki prispeval Intel), grafičnega čipovja, ki je pripadlo Nvidiji in po zmogljivosti spada med geforce 3 ter 4, in dizajna, za katerega so naredili več kot sto kvazi finalnih verzij. Če je finalna dejansko najboljša, je stvar okusa, čeprav xboxu ne gre odrekati robate simpatičnosti. Tekla so pogajanja z založniki, pri čemer se je z neokusno zadržanimi Japonci nenehno zatikalo. Predvsem pa so naraščali stroški. Začetna ocena 303 dolarje ni zdržala dolgo, Sony in Nintendo sta s spretnimi pocenitvami Microsoft prisilila v nižanje cene in od splovitve do danes je xbox-divizija kljub temu, da se je konzola z okrog solidnimi dvajsetimi milijoni prodanih kosov uvrstila med PS2 in kocko, pridelala več kot štiri milijarde dolarjev izgube. Pri podjetju, ki za širitev in novosti namenja desetkrat toliko sredstev, se to morda ne pozna huronsko, ali ipak so to lepi denarci. Toda Gates se na izgube ne ozira, saj ima pred očmi višji cilj: tekmo za dnevno sobo. Od tam skušajo večpredstavni in večnamenski trojanski konji v slogu playstationa izriniti PC, kar bi imelo katastrofalne posledice za cekin od operacijskega sistema Windows. To je razlog, da xbox še vedno laufa, četudi krvavi denar, in zategadelj se Microsoft ne sekira, ker je s splovitvijo xboxa 360 nabral novih 300 milijonov izgube ...