Revija Joker - Saga o plastiki in dlakah

ČLANKI
stranka » članki » anali » Saga o plastiki in dlakah

Katana z vzhoda
Medtem ko je Atari leta 1983 že vil roke na robu černega prepada, se je Nintendo šele pel na vranca. Maja meseca je na japonski trg poslal igralno konzolo famicom (japonska verzija imena je famicon, ker morajo po njihovem vse črke razen n-ja bivati v zlogu s soglasnikom). Izdelali so jo okrog osembitnega Motorolinega procesorja 6502, sorodnika čipa 6507, ki ga je Atari degal v VCSe. Temu so dodali drugi procesor za izrisovanje grafike in več pomnilnika ter tako brez večjega truda okrog drobovja dobili izdelek, nadmočen Atarijevi mašinci. Medtem ko je VCS risal grafiko 160 x 192, naenkrat prikazoval 16 barv iz palete 128 in imel dvokanalni mono zvok, je NES raztural z ločljivostjo 256 x 240, 48 barvami in petkanalnim piskanjem. No, pomembnejši od slikovnih in piskavnih sposobnosti je bil famicomov igrator. Črni džojstik z rdečim gumbom, ki je postal osrednji način nadzora na VCSu, je bil ob daljših seansah neudoben, dočim se je paličica rada lomila. Nintendo je iznašel novo pasmo nadzorne naprave; deloma jo je izpeljal iz intellivisionovega kontrolerja, ki je uporabljal plastičen krogec, deloma pa iz usmerjevalnega križca v obliki simbola +, ki ga je kasneje tako žalostno ponižani Gunpei Jokoi razvil v poznih sedemdesetih za LCD-igrice game & watch. Like si vodil s pritiskanjem križca, kar je bilo elegantneje, preprosteje in učinkoviteje od klasične igralne palice, dotlej simbola videoiger. In kjer je imelo intellivisionovo čudo dvanajst membranskih knofov, sta bila na famicomovem zlahka obvladljiva dva. Kako vizionarski je bil Nintendo, vidimo zdaj, ko je zelo sličen križec obvezen del slehernega špilavnega ploščka.

Izvirni japonski famicom se je od našega NESa razlikoval predvsem po fiksno pritrjenih igralnih ploščkih.

Japonsko lansiranje famicoma ni potekalo brez težav, saj je pokvarjena serija čipov povzročila, da se je konzola pod določenimi pogoji obesila. Hiroši Jamauči se je odločil, da bo poklical nazaj celotno prvo pošiljko famicomov in čipe zamenjal z delujočimi. Čeprav je to Nintendo stalo manjše bogastvo in je opozorilo trgovce, da ima nova konzola težave, je Hiroši menil, da je zaščita Nintendovega ugleda pomembnejša od hitre začetne prodaje. To se mu je izplačalo, saj so v prvih dveh mesecih stržili pol milijona primerkov. Po tem uspehu se je opogumljeni Jamauči pripravil, da poskusi srečo v ZDA, kjer je vohal gore šuštečega cekina. Vendar je imel problem: zdelo se je, da tam po spektakularnem polomu ni nikogar, ki bi ga videoigre še zanimale. V drugi polovici 1983 je sicer sprožil pogovore z Atarijem, toda partnerska pogodba se ni nikdar udejanjila.
Samuraji se niso vdali. Famicom se je na Japonskem odlično prodajal skozi vse 1984 in koncem tistega leta je Hiroši menil, da je čas za samostojen vstop na ameriški trg. Za prvi otip obljubljene dežele je pooblastil svojega zeta, Minoruja Arakavo, in ga nastavil za predsednika veje Nintendo of America. Prisrčni, tihi Arakava se je najprvo odpravil na sejem CES - Consumer Electronics Show. Tega so v ogromnih zborovalnih centrih prirejali dvakrat letno, januarja v Las Vegasu in junija v Čikagu. CES, nekakšen splošnonamenski predhodnik E3ja, je bil zbirališče celotne elektronske industrije, ne le iger, in vzdušje je bilo prav karnevalsko. Velike družbe a la Sony, RCA in Panasonic so gradile ogromna, bliskajoča se prizorišča, od povsod je nabijala glasba, naokoli so hodile razgaljene hostese, prisotna je bila porno industrija. (Vam je zdaj jasno izročilo Electronic Entertainment Expa?) Za opremo svojega kosa sejmišča so nekatere firme porabile po pet milijonov dolarjev. In Nintendo? Arakava se je nakanil famicom predstaviti na januarskem CESu leta 1985 pod imenom AVS - advanced video system. Najel je majhno stojnico v kotu lasvegaškega Convention Centra in na ogled dal enostaven skupek, ki je zajemal famicom z napisom AVS, televizor, tipkovnico, glasbeno klaviaturo in jerbas iger. Arakava je bil edini za štantom in eden od ljudi, ki so ga videli, ga je pozneje opisal kot 'Japončka, ki je bil videti povsem izgubljen'. Čeprav se je mimo ustavilo nekaj ljudi, naročil ni bilo.

Saga o plastiki in dlakah objavljeno: Joker 149
december 2005