Bizarna, ekscentrična in kritiško priznana serialka Twin Peaks je po televizijskih sprejemnikih udarila leta 1990, ko so bile tam v razmahu limonade tipa Dallas in Beverly Hills. V njej je detektiv Dale Cooper v odmaknjenem mestecu preiskoval smrt najstniške lepotice, kar ga je pope­ljalo v mrakobni vrtinec nenavadnosti in nadnaravnosti. Navidez idilič­no ameriško podeželje je bilo podloženo z okultizmom, posilstvi, spletkami, drogami, orgijami in najstniško prostitucijo, krajani pa eden bolj ubrisan od drugega. Prav zaradi teh čudnosti popularnost nadaljevanke še danes ni jenjala; nasprotno, z leti je pridobila privržen­ce in si priborila kulten status. Šlo je za novo vrsto žajfnice, ki je domišljijo begala kot malokaj pred njo in porajala neskončne debate. Prav zato je bilo tako pretresljivo, ko se je s programa nepričakovano po­slovila po pičlih dveh sezonah z boleče neraz­re­šenim zapletom.

Uvodni zaslon ene najbolj kultnih TV-serij iz devetdesetih. Prvotna namera avtorjev je bila populacija 5120, številka, ki je v izročilu obveljala kot prava. Producenti so menili, da manjši zaselki ne privabljajo gledalcev.

Dobrodošli med Dvoglav 
Izmišljeno drvarsko naselje Twin Peaks, ugnezdeno med dvoje gorskih vrhov, šteje 51.201 prebivalcev. Oziroma enega manj, saj občino pretrese odkritje na rečni breg naplavljenega trupla kraljice maturantskega plesa Laure Palmer. V povezavi z umoroma drugih dveh deklet v kraj pris­pe FBIjev agent Dale Cooper. Ljubitelj kave in dobre pite je s suhim humorjem, otroškim navdušenjem in diktafonom, skozi katerega nagovarja neznano Diane, kar precej čudaški. A še zdaleč ne toliko kot tisto, na kar naleti. Izkaže se, da se je kao nedolžna Laura porivala z lokalnimi motoristi, se prodajala za denar in bila odvisna od mamil. Osumljencev je nemalo, kajti v kraju biva cela vrsta pretkanih bizarnežev. 
Toda režiser David Lynch je vse skupaj popeljal dlje od whodunit štorije. Melodramatični odnosi med liki po zgledu limonad so sčasoma vodili v nadrealizem in tesnobno grozljivost s stopnjujočimi se vprašanji. Kdo je ubil Lauro, kdo je pritlikavi Mož z drugega kraja, kdo Enorokec? Kaj je Črna loža in kje stoji Rdeča soba? Kaj je sploh res in kaj so sanje, ki so po lynchevsko nekakšno vezivno tkivo realizmu? Naokoli sicer niso tavali zombiji in morilci v mas­kah, toda dogajanje je vse bolj preveval srh, ki ga je povzročalo nekaj neotipljivega, a navzočega.  
Identiteto morilca je bilo nemogoče uganiti. Ljubitelji so se povezovali po ranem internetu in kovali teorije ter hipoteze. Žal režiser in glavni scenarist Mark Frost o dogajanju nista imela veliko več pojma kot gledalci! Potek zgodbe sta si namreč izmišljevala sproti, brez jasno začrtanih smernic. Namigi in nepreštevne uganke so bili povsod, kot da bi bili nametani z lopato. Lynch je na setu meditiral in v podobno stanje zavesti skušal vključiti  igralce, ki jih je glede scenarija pustil v nevednosti. Za vlogo obsedajočega zlega duha Boba je najel kar enega od tehnikov, čigar odsev se je po nesreči znašel v ogledalu v nekem kadru, šefu pa je bil tako všeč, da mu je dodelil stalno vlogo. Kraj, ki je demona izpljunil, je sčasoma postal sučišče zgodbe, medtem ko se je Laurina smrt znašla na stranskem tiru. 

"Enkrat na dan si podari darilo. Ne načrtuj. Ne čakaj. Pusti da se zgodi. To je lahko nova srajca z moškega oddelka trgovine, dremež na pisarniškem stolu ali pa dve skodelici dobre, vroče črne kave", pravi Dale Cooper.

Twin Peaks je izgledal, kot da praktično ustvarja samega sebe, kot bi imel lastno voljo. Zaradi tega je bil več kot serija. Bil je dogodek, vpogled v paralelne univerzume, kulturni fenomen in še do danes nerazrešena narativna uganka. Videti je bil kakor v desetine ur razpotegnjen arthouse film, katerega ču­daš­kost pa je bila namerna in dogovorjena. Vodji projekta sta si pač dala duška, tvegala sta – in uspela. Surrealistična podoba in vsebina sta televiziji dala nove zglede in brez Peaksov nekaj let kasneje po vsej verjetnosti ne bi bilo Dosjejev X. 

Killer Bob in Cooper si nikdar nista prišla tako blizu kot v zaključni sekvenci druge sezone. Ta je poskrbela, da smo si gledalci sami razbijali glave.

Vršacev trnova pot 
Zloglasni David Lynch in Mark Frost, scenarist us­peš­nice Hill Street Blues, sta Twin Peaks začetkom devetdesetih zasnovala na horuk. Zagrabila sta pač priložnost, ko so jima ponudili ustvarjanje lastne TV-serije, a brez prave ideje o vsebini. Mreža ABC je naročila pilota in sedem delov ter jima odobrila popolno ustvarjalno svobodo. Krstno epizodo sta za vsak primer posnela kot dveurni film, ki sta ga kanila v primeru zavrnitve izdati kot samostojen izdelek. A producenti so prvo sezono odobrili, drugo pa nameravali finančno pokriti le, če bo čimprej razkrila identiteto Laurinega morilca. Odgovor se je dejansko pojavil kmalu, kar pa se je izkazalo za napako. Gledanost je po posiljenem razpletu začela vzt­rajno padati in Lynch sam je večkrat dejal, da so s tem ubili gos, ki je nesla zlata jajca, saj misterija nik­dar ni nameraval razkriti! Sploh pa ni pomagalo slovo enega najzanimivejših likov, mestnega odvetni­ka in Laurinega očeta Lelanda Palmerja. Posledično so niziko premaknili v manj gledane termine. 

Prebivalci Vršacev so bili tako bizarni, da najbrž niti skrivnostna 'Log lady', ki je okrog postopala s polenom pod roko, ni bila najbolj čudaška med njimi.

Twin Peaks se je po razrešeni skrivnosti podal v še bolj čudaške in metafizične vode. Še bolj na silo. Z mitološkima Črno in Belo ložo, ki sta se v paralelnih dimenzijah bojevali za duše, pa obsedajoče duhove in vedno nove zaplete, ki so ne preveč uspešno sku­ša­li nadomestiti prehitro odmotani misterij. Propadu je tak­isto botrovalo izmenjevanje gostujočih re­ži­serjev in scenaristov posameznih epizod. Ne samo gledalci, tudi osrednja ustvarjalca sta sčasoma izgubljala interes in moči preusmerjala v druge projekte. Lynch se je vrnil šele ob zaključku druge sezone, ko je nanovo spisal in posnel znamenito poslednje poglavje v Rdeči sobi Črne lože. V epizodo je namenoma nametal kup novih zapletov, povezanih z večino stalne igralske zasedbe, z upanjem, da bo mreža ABC odobrila snemanje tretjega letnika. Tveganje pa se ni obrestovalo. Serijo so ukinili in gledalci so ostali na suhem. Kot na breg naplavljeno, v polivinil zavito truplo lepotice, ki vse do danes ni užila miru in pokoja. Kakor ga niso trume vohlja­čev, ki si še vedno razbijajo betice s teorijami, ki se bodo bržkone izkazale za napačne. Kolikor poznamo Lyncha, nas v prihodnjih mesecih čaka marsikatero presenečenje.

Klimaks serije, ki je agenta Cooperja pripeljal v onostransko Rdečo sobo in ga soočil s plešočim pritlikavim Možem z drugega kraja, bitjem v podobi Laure Palmer ter lastnimi strahovi, je postavil več vprašanj, kot je prispeval odgovorov.