|
![]() ...
Častitljivih trikrat deset in še tri leta šteje serija Bomberman, ki se venomer trudi mutirati in se redefinirati, a se zmerom znova vrača k popolnosti osnovne oblike. Tiste, v kateri Sneti tekmeca s spretno nastavljeno bombo zapre v nišo in se mu roga, ko med živčnim trzanjem sprejema neogibno pogibel.
Fizično večigralstvo pred enim zaslonom v dobi interneta ni izumrlo – nasprotno, zadnja leta doživlja renesanso. Morda kot odgovor vsemrežni oddaljenosti in odtujenosti, nemara kot klic nostalgije po časih, ko smo se brez daljinskih povezav dobivali s kolegi, sedeli na kavču in vkup nažigali raznorazne titule. Recimo Micro Machines, Street Fighterja, Worms … in, seveda, enega in edinega, najjačega, najbolj zabavnega in najbolj dolgotrajnega Bombija. Tako smo Bombermanu rekli pri naši hiši in ko je napočil čas za dotičnika, je ostalo romalo v kot. S starši, domačimi ljubljenčki, konkurenčnimi špili in življenjsko nenujnimi opravili vred. Celo nekaj dotičnih se je dalo do neke mere zamakniti, spričo česar vece med bombermanskimi uricami ni bil posebej dobro obiskan. Tako močan je bil pač privlak enega od 'večnih' špilov, katerega takoj razumljiva, a težko obvladljiva srž se po genialnosti primerja s Tetrisom in Space Invaderji. Nič čudnega, da se je izdatno namnožil in da ga igram že desetletja. Pa čeprav spočetka sploh nisem vedel, da ga!
Erik in robotek Bomberman se ni začel s tem imenom, marveč so ga leta 1983 v Evropi izdali pod fanki nazivom Eric and the Floaters. Jasno se spomnim, kako sem ga v ZX spectrum včital kot še enega od premnogih špilov s piratskih kompilacij, ki so tedaj krožile med nami šolarji. Ne bi mogel reči, da sem se pri njem dolgo zadržal, a moral bi uvideti njegovo tiho prelomnost. Japonski oblikovalci v hiši Hudson Soft so si zamislili od zgoraj gledan labirint s hodniki pod pravim kotom, po katerem je hodil naš striček s klobukom in hozentregerji. Družbo so mu delali nevarni baloni s človeškimi obrazi, ki se jih je obranil tako, da jim je nastavljal bombe. Te je razneslo po nekaj sekundah in eksplozija je na sosednja polja poslala udarni val, ki je upepelil sovražnike – ali samega 'Erica'. V narekovajih zato, ker je kmetič tako ime dobil šele v evropski inačici za tukajšnje hišne računalnike. V izvirni verziji za tamkajšnje abake so ga klicali preprosto Bomb-man. Čemu so ta umevni naziv spremenili? Ker so se bali, da se bo 'občutljivim Evropejcem' omemba bombe v imenu zdela prenevarna. Od druge svetovne vojne tedaj očitno še ni minilo dovolj časa …
Človek je družaben morilec Japoncem je multiplayer v Bombaša potisnila izvedenka za tamkaj znano konzolo turbografx-16, nam na stari celini pa hecno imenovani Dyna Blaster. Tako se je približek te igre klical na nam najbližjih platformah: DOSovskem peceju, atariju ST in amigi. Imel je sicer kar krepko enoigralsko plat s štiriinšestdesetimi stopnjami, šefovskimi bitkami in razširjeno zgodbo. Ta je bajala o dobrem Belem bombašu, ki mora pred zlobnim Črnim bombašem rešiti hčer znanstvenika, ki ju je oba ustvaril. A levji delež privlačnosti je izviral iz uživantskega tekmovalnega multija, ki je z ustreznimi adapterji podpiral do pet živih sprtežev za enim zaslonom. Ob splošni odsotnosti takih dodatkov se je največ ljudi v parih usedlo za eno tipkovnico in se lotilo nastavljati bombe ter pobirati ikone z dodatnimi močmi. Te so v seriji že dolgo stalnica in segajo od sposobnosti brcanja granat prek zaščitnega jopiča, ki za nekaj časa podeli nesmrtnost, do daljinskega upravljalnika, ki omogoči sprožanje eksplozij, ko ti hočeš.
Preprostost koncepta je ob jasni preglednosti, na piksel natančnem premikanju in kultni glasbeni podlagi botrovala izredni nalezljivosti. Kakšne epske bitke so to bile! Pomnljive situacije so segale od kaznovanja lipetov, ki so naivno šli po bombo v ograjen predel, nakar si jih tja zaprl in se jim posmehoval med plesanjem kazačoka okrog klubske mizice, do pogostih samoumorov nabildancev, ki so po hodniku nastavili po osem petard, nakar niso zmogli pravočasno uiti na varno. Zmagovalci so rajali, migali z medenicami in strupeno sikali, poraženci so tolkli s pestmi po mizah in rjoveli od bolečine … Do naslednje runde, kjer so se čustva ohladila, prijateljstva so se zacelila in izhodišče je bilo spet za vse enako. Kleč popularnosti je bil v tem, da je lahko Dyna Blaster igral praktično vsakdo, od prekaljenih gamerjev in geekov do tistih, ki jim videoigre niso bile prav nič blizu. Treba je bilo uporabljati le štiri smeri in akcijsko tipko, zaslon se ni pomikal, liki pa so se gibali dokaj počasi. V ospredju tako zvečine niso bili refleksi, marveč taktično, domala šahovsko predvidevanje in študiranje psihologije nasprotnikov (vzorci delovanja, obnašanje pod pritiskom …). Vsaj do tedaj, ko se je čas iztekal in se je labirint začel manjšati. Ah, kako veličastne so bile šele tedaj zmage in kako jezljive smrti!
Prijazni teroristi Ta formula je Hudson Softu vse do združitve s Konamijem pred petimi leti nesla zlata jajca. In z njih produkcijo niso štedili. Celo ne upoštevaje mnoge odvrtke se je z najnovejšim Super Bombermanom R za switch nabralo krepkih petintrideset Bombijev. To je več kot eden na leto! Inačica je prišla celo na prosluli virtual boy in dosti je telefonskih, vendar le na Japonskem. Mi se moramo zadovoljiti s kloni, tudi cenenimi neuradnimi, ki tečejo v brskalniku in nudijo tako puščavništvo kot daljinsko merjenje moči z drugimi ljudmi. Skladno s tem navalom se je pošteno razširilo izročilo. Belemu bombašu, pri rižojedcih znanem kot Shirobon, se je pridružil kup drugih likov, od grdega Črnega bombaša in žlehtnega profesorja Bugglerja do malih pomočnikov Charabomov. Ponekod se je pogled postavil na stran, zelo zgodaj smo ugledali prvoosebno lazenje po blodnjakih, kasneje so prišli odprti nivoji, nekateri deli so poudarjali samotarsko odkrivanje zgodbe … In kakopak se je dopolnjevalo ter spreminjalo večigralstvo, ki je podprlo lokalno mrežo in spletno akcijo ter tja do deset sodelujočih v prostranem labirintu. Povsod je bobnelo, bolj kot v marsikateri prvoosebni streljanki – a vselej v prijateljskem vzdušju! |
sorodni članki
|
|