Miselno arkadne igre niso nikdar ugasnile, samo manj jih je kot nekoč. Žanr pa nima več splošno privlačne zastavono­še, kot je League of Legends za mo­be in FIFA za nogometščine. A koncem osemdesetih je bilo fejst drugače, kajti tedaj je vladal fenomen(alni) Tetris. Številni razvijalci so skočili na 'njegov' voz: manj domiselni s kopijami, tisti z več žmohta v glavah pa z iz­peljankami splošnega koncepta za zaposlovanje tako prs­tov kot mož­ga­nov. 
Med bolj gajstne so sodili pripadniki sveže angleške skupine The Assembly Line. Bili so to sami študentje, ki sta jih združila podjetnost in ljubezen do izdelka otoške pameti, ZX spectruma. A kljub mladosti in neizkušenosti so bili obvladači, zlasti programerski. Ravno oni so za Bitmap Brothers skodirali ves Xenon 2, enega najbolj impresivnih topdown šuterjev tiste dobe. Ko so si s tem pridobili nekaj cvenka, so si izpolnili željo in se lotili dela na samosvoji akcijski puzlarščini. Zamislili so si igro, pri kateri bi bilo treba v fabriki skozi cevi speljevati zeleno sluz, da ne bi stekla na tla. To bi igralec v pogledu od strani počel z obračanjem in razpostavljanjem delov cevi po mreži kvadratov. Kosi bi bili ravni, ukrivljeni in križiščni, srž pa v doseganju najvišjega rezultata.

Tole je slika iz verzije za commodore 64. Ker smo na enajsti stopnji, so po spočetka praznem igralnem polju že razmeščeni kosi cevi in hidrantske ovire.

Prihod Georgijevih ljudi
Ideja za Pipe Manio je bila super in prototip je nastal hitro, vendar so se tehnično nadarjeni mladci mučili z dizajnom. Najprej je bil izbor delov cevi povsem naključen, kar se je izkazalo za nekul, ker si včasih dobil odlične kose in drugič nemogoče. Predvsem pa je moral igralec nemočno opazovati, kako sluz ali 'flooz', kot so ji rekli, teče po ceveh, saj je tedaj izgubil nadzor. Ozadja so se resda spreminjala in na igralnem polju so se pojavljale ovire, kot so bili hid­ranti. Vendar so se Assemblyjevci zavedali, da nekaj manjka. Potrebovali so podkovanca v oblikovanju, in ga našli na nepričakovanem kraju. Pri slovitih LucasArts, kjer so na igro postali pozorni vsled predloga Assemblyjevega angleškega založnika.  
Prav v Ameriki, na Skywalker Ranchu, je bila Pipe Mania deležna treh bistvenih izboljšav. Prvič: dva nabora cevi, modrega in rdečega, so spremenili v enega samega, kar je poenostavilo igranje in ga naredilo privlačnejšega. Drugič, dodali so fabriško tematiko in začudenega možiclja kot maskoto, kar je dodalo osebnost.  In tretjič ter najpomembnejšič: po predlogu Lucasov je začela sluz ob grozeči glasbi teči v cevi po preteku določenega časa, igralec pa ji je lahko tedaj še vedno gradil pot. Tako si imel vedno občutek, da te preganjata tako sluz kot ura, in si lahko s spretnim tvorjenjem poti pri bežanju precej izboljšal rezultat. Tako enostaven prijem, pa tako daljnosež­na posledica! Brez njega si dejansko ne znam predstavljati igre, ki sem jo svojčas nabijal tako pogosto, da so se mi cevi pojav­ljale pred očmi kakor padajoči tetromini.  
Voda do hekerjev
S pomočjo LucasArtov, ki so prevzeli ameriško distribucijo in špil za tamkajšnje loge preimenovali v Pipe Dream, je Pipe Mania po izidu 1989 postala velika uspešnica in ena najbolj znanih miselnih iger vseh časov. Tudi zato, ker je v mnogih verzijah omogočala tekmovalno večigralstvo za dva. Z amige, kjer je domovala v izvirniku, je skočila na številne druge raču­nal­nike, od atarija ST do spectruma in C64, ter celo na avto­mate, kjer je bilo treba tekočino speljati do ozna­če­nega odvodnega kanala. Največji uspeh je bil, da jo je Microsoft vključil v paket Entertainment Pack za Windows 3.1, kar jo je zaneslo v milijone domov. 
Čeprav igra uradno ni bila deležna nadaljevanja, je prejela številne odvrtke in rimejke, med drugim za PS2 in DS leta 2008 in za iphone leto kasneje. Mobilije so zanjo posebej rodovitna prst, saj je iteracij prvotnega koncepta zanje na stotine. A še bolj manično Mania miglja v drobovju večjih in sodobnejših naslovov, ki so na njej utemeljile razne miniigre, največkrat hekerske. Takoj pridejo na misel tovrstne procedure v Saints Row IV ter Bioshocku. Čeprav njegov glavni dizajner Paul Hellquist trdi, da se pri vodnousmerjevalni minici ni zgledoval po starodavnici, je podobnost očitna. Ni slabo za nekaj, kar si je pred četrt stoletja izmislilo prgišče študentov!