Želja po oblasti in širjenju vpliva je trdno zakoreninjena v človeško vrs­­­to. Kakor je Aleksander Makedonski kljub ogromnemu imperiju silil še v Indijo in je Napoleon gazil po ruskem snegu, tako domišljija danes pogleduje po drugih planetih. Grabljenje tujskih osončij je naravna naslednja stopnica zgodovinskih zemeljskih primerov ekspanzije. A ker ta hip človeška noga realno doseže le do Meseca, robotska kolesa pa recimo do Marsa, se mora še vedno primitivni homo sapiens zadovoljiti z računalniškimi igricami, če želi načrtovati ofenzive vesoljskih križark pri Tannhauserjevih vratih.
Nenasitna osvajalska narava sili že iz imena zvrsti teh iger: eXplore, eXpand, eXploit, eXterminate, oziroma na kratko 4X (šaljivo tudi explorminate). Vzniknilo je na začetku devetdesetih ob poteznici Master of Orion, eni najbolj prelomnih vesoljskih strateških iger v zgodovini. A obenem velja biti paz­ljiv, saj 4X vključuje vse naslove takšne nature – ne le tiste, kjer stegujemo krempeljce po drugih planetih, marveč še one, ki se dogajajo v okviru enega, vštevši Zemljo. Serija Civilization ima najslovitejše upravljalke narodov te zadnje sorte. Toda zavoljo preglednosti članka se bom omejil na leteče krožnike, likalnike in zajemalke z laserji. Takšni naslovi so zve­či­ne globoki in kompleksni primerki stare pecejaške šole, ki z mnogimi prepletenimi mehanikami igralca scela prevzamejo, da se okolice zave šele tedaj, ko mu od zaspanosti veke že polzijo na usta. Zato v srcih starih igromač­kov zasedajo posebno mesto.

Gospodar Oriona je poskrbel za važen premik tudi z nadzorom z mišjo, ki je na moč primerna za izbiranje strateških elementov. V njegovih prednikih, kot je tu Reach for the Stars, si moral ukazovati s tipkovnico ali joystickom! Je pa bilo zaradi vsesplošne preprostosti vsaj podmenijev malo.

Zastava je zapičena
Skovanje naziva 4X pripisujemo novinarju Alanu Emrichu, ki ga je prvič zapisal septembra 1993 v predogledu Master of Oriona za ameriško revijo Computer Gaming World. Četudi je bil mišljen šaljivo na račun pornografskih treh iksov, so ga v skupnosti urno povzeli kot oznako za tovrstne igre. Gos­podar Oriona je bil namreč prelomen naslov, ki je odločno začrtal značilnosti žanra in sprožil val posnemovanja, po­dobno kot to pripisujemo Doomu, Dune 2, Maniac Mansionu in drugim. Številne njegove pristope v modernih naslovih najdeš skorajda nespremenjene!

4X-vesoljščino prepoznaš po zvezdni karti, na kateri so zarisani tvoj in konkurenčni imperiji. Odvisno od načina potovanja po praznini moraš vešče usmerjati bojne flote, da se pojaviš tam, kjer sovrag nima za obrambo petih Zvezd smrti. Tole je prvi Master of Orion.

V MoO si izmed deseterice bolj ali manj sluzastih vesoljskih civilizacij izbral eno in jo moral popeljati do prevlade nad računalniškimi ali živimi tekmeci. To si lahko storil z vojaškim uničenjem nasprotnikov ali z miroljubnim prevzemom oblasti na galaktičnem kongresu. Prav možnost nenasilne zmage je bila zelo pomembna Orionova začimba. Kljub eXterminatu namreč v 4X-igrah tekmecev ni treba obvezno stolči v zvezdni prah, marveč jih lahko presežemo drugače – oziroma moramo to mož­nost obvezno imeti! Med igre 4X namreč po dogovoru ne štejemo tistih z golim vojskovanjem. Na galaktični tron se je moč običajno zavihteti še z ne­umornim znanstvenim raziskovanjem (na koncu katerega je gotovo številka 42), grajenjem čudes, kopičenjem novcev, političnim izsiljevanjem šibkejših frakcij in še čim. Zaradi tega imaš v tak­šnih naslovih na vsakem koraku več smeri, v katere lahko pel­ješ svojo lovkasto raso. Če ti je sovrag zaprl pot do sosednjega osončja, lahko industrijo us­me­riš v štancanje številčnejše vojske, odkriješ boljšo oborožit­ve­no tehnologijo, prepričaš drugo frakcijo, da falota udari od zadaj, ali kaj drugega.

Sestavljanje vojnih ladij – tu barkača iz Ascendancyja – ni le tetris različnih pogonskih in oborožitvenih modulov, marveč terja premislek, s čim se sploh zoperstaviti sovragu. Izbrati moraš orožja, za katera ima najšibkejšo obrambo.