Moji najlepši šolski spomini da te zanimajo? Šur: ekskurzije, ogled Modrega poletja in Top Secreta, prosti spisi pri slovenščini, nepravilni angleški glagoli, Leisure Suit Larry na jantarjevem monitorju v računalniški učilnici, Mateja in pa Barbara. Na spodnjem koncu lestvice so pak krstiteljski nadlegovalci iz višjih razredov, razkuhana musaka v menzi, nefer prfoksi in dolgčas pri številnih urah pouka, ki jim marsikdaj nisem videl smisla. Odgrindal sem jih, da sem se ob zvoncu os­vobodil jarma in se prebil do tistega, kar je štelo. Prijateljev, odmorov, sonca.

Edina sodobna igra s šolskim scenarijem je Life is Strange. To je izvrstna inter­aktivna nizika, v kateri spremljamo najstniško fotografinjo, ki se spopada s svojo močjo vplivanja na čas. Dobršen del dogajanja je postavljen v šolo in v internat, kjer se ukvarjamo z zaljubljenimi, žleht in prijateljskimi sošolci ter prfoksi.

Na vsak način šola na lestvici priljubljenosti med otroki in mladino kotira dokaj nizko. Dogajanje v tej ustanovi pa se v igrah pojavi malokrat, za razliko od tovrstnih filmov, ki jih je vse polno. Od solzavih ameriških športnih, kjer revni nadarjenež prodre s pomočjo benevolentnega trenerja, prek neštetih najstniških komedij do resne robe, kot je slovenski Razredni sovražnik. Pa knjig, kot je Varuh v rži. O, saj imamo špile, ki se odvijajo v šoli; tega se zlasti ne branijo Japonci, ki tja umeščajo mnoga igranja domišljijskih vlog, kot sta Disgaea ter Persona. Ampak te so azijskega porekla, zanimajo ozek reženj tukajšnjih odjemalcev in niso prav šolmošterske. V njih se hitro začno dogajati nadnaravnosti, tako da junaki nimajo časa sedeti pri urah, temveč jih odnese garbat pošasti. Še najbolj so na običajno šolsko dogajanje osredotočeni številni vizualni romani z ljubezensko srednješolsko tematiko, ki pa so pri nas sila nerazširjeni.

Japoncem je dolžnost sveta, zato se še v igrah in igricah vračajo v šolo. Tokyo School Life je le eden izmed ducatov animejskih vizualnih romanov, v katerih se skozi statične slike in kupe teksta udele­žu­jemo šolskih ur se ukvarjamo s srčnimi zadevami.

V devetdesetih sta najstnike na MTVju obnorela grda, nesramna in neprilagojena, vendar ne neumna mulca Beavies in Butt-head. Del solidne avanture Virtual Stupidity (1995) sta opravila na šoli, kjer sta besno špricala in s strehe pljunila ravnatelju na tintaro.

Zahodne videoigre se šoli mnogo bolj ogibajo, če­prav ne zaradi nezdružljivosti filozofij. Špili se sicer trudijo, da bi bili v vsakem trenutku zabavni in bi omo­gočili pobeg iz bednega vsakdana. Vendar je na­predovanje skoznje podobno šolskemu: naučiš se zahtevanega (sistema igranja, prijemov, zvijač), nakar polagaš 'izpite' – premaguješ ovire, uganke, sovraž­ni­ke, šefe. Če ti spodleti, se jih lotiš znova, dok­ler ne dobiš vsaj zadostne ocene, hkrati pa si na lovu za odličnjaštvom. Pri tem si si lasten učitelj, psiholog, hišnik in knjižničar, sam sebi odrejaš naporne naloge in se tepeš po glavi ob neumnostih. Tvoji najljubši pr­foksi iznenada ni več ime Dora, ampak Dota! Težava je v slabem imidžu šole, kajti ljudje, še posebej tisti, ki so se navlekli iger, se neradi vračajo vanjo. Čemu bi se, ko je na razpolago toliko privlačnih fantazijskih svetov in prijetnih opravil v njih? In kaj naj bi tam sploh počeli? Zato je iger, v katerih smiselno in poglobljeno obiščeš hrame učenosti, malo. Le kateri založnik bo ruknil solde na mizo in rekel, naredite mi simulacijo učenca? Ali sodobnega učitelja, ki za avtoriteto nima več ne leskove masti ne klečanja na koruzi, temveč mora nesramno mulčad lepo prositi in jih blago karati? Toda nekateri izdajatelji so v preteklosti vendarle našli jajca za vstop na to področje. Zaslužijo si čebelico!

Chamber of Secrets (2002) je eden mnogih špilov s Harryjem Potterjem, ki se seveda ne mo­rejo ogniti mladocoprniški akademiji Bradavi­čar­ki. Tekom ra­čunalniško-konzolne igre smo razis­ka­li grad z oko­lico in letali z metlo, pouka pa videli bolj malo.

Šola z vsemi pripadajočimi elementi je eden od temeljnih sestavnih delov TV-serije South Park, kar pa ne velja za odlični špil The Stick of Truth. V njem učilnice oziroma pouka sploh nismo videli, dočim so šolski hodniki rabili le kot eden od nivojev, kjer so se cosplayerski četrtarčki obmetavali s prdci.

Skool Dazovo nadaljevanje Back to Skool (1985) je imelo opazno zajetnejšo šolo z dekliškim predelom. Seznam dejanj pa se je krepko podaljšal, saj je Eric vozil kolo, lučal smrdljive bombe, streljal z vodno pištolo, se zalizoval z deklo in opijanjal šolmoštre.