|
![]() ...
Tretji največji neodvisni založnik zabavnega programja na svetu. Tri milijarde evrov letnega prometa. Trideset studiev v devetnajstih državah. Trije legendarni liki – Altair, Rayman in Sam Fisher. Deset tisoč zaposlenih. Lastna filmska družba. Francosko poreklo. Vse to je Ubisoft, o katerem Sneti spregovori ob tridesetletnici ustanovitve. Parbleu!
O zgodnji dobi videoiger marsikdo razmišlja kot o romantičnih, nedolžnih letih, ko se je vse počelo iz veselja in navdušenstva, dočim zaslužek ni nikomur padel niti na pamet, kaj šele na bančni račun. Ampak to je naivno videnje, ki se tiče zgolj ustvarjalcev – programerjev, risarjev, glasbenikov. Nekateri so bili resda sami svoji založniki, pakirajoč diskete ter kasete v plastične vrečke in prodajajoč jih po šolah, službah, uličnih vogalih. Vendar so zanje začeli hitro skrbeti trgovski posredniki, ki so v špilih zavohali denar in jim je bilo pravzaprav vseeno, kaj prodajajo, samo da pri tem zaslužijo. Na ta način je nastala prenekatera 'softverska hiša' – med njimi je v osemdesetih vzniknil Ubisoft. Brstenje v Bretanji Oče in mati družine Guillemot sta se v vasici Carentoir v francoski pokrajini Bretanji ukvarjala s prodajo kmetijske opreme. Obenem sta vcepljala zakonitosti trgovanja svojim petim sinovom – Christianu, Claudu, Gerardu, Michelu in Yvesu. Ko je začel promet usihati, so potomci poiskali nove posle. V vaško trgovino so privlekli hišne računalnike in programe ter igre zanje. Nudenje tovrstnega asortimana francoskim motikarjem se morebiti sliši hecno, toda zaslužek Guillemotovega podmladka ni bil pičel. Nato so fantje ugotovili, da jih domači distributerji nategujejo. Cena istih iger je bila onkraj Rokavskega preliva za štirideset odstotkov nižja! Bratje so zato pričeli iz Londona tovoriti cele kovčke špilov firm Ocean, Gremlin, Sierra in Microprose. Kljub dajatvam, kajti za kontrabant še niso slišali, so bili precej cenejši od obstoječih distributerjev. O bratski navezi se je razširil dober glas in z nekaterimi angleškimi založniki so se dogovorili za uradno zastopništvo na francoskem trgu. Njihov tihi cilj pa je bil vseskozi izdelava lastnih iger. V oba namena so leta 1986 osnovali Ubisoft. Nekateri viri trdijo, da je prvi del imena kratica za 'Union des Bretons Independants', 'Zveza neodvisnih Bretoncev', drugi, da so ga sestavili iz inicialk deklet treh od petih ustanovnih bratov. Yves Guillemot je danes pri petinpetdesetih predsednik uprave in direktor podjetja, medtem ko so se ostali bratje raztepli. Michel je leta 2002 ustanovil firmo Gameloft, znano po mobilnih inačicah konzolnih hitov. Temu ni botroval spor, temveč so bratje uvideli potencial interneta in se dogovorili, da ga bo Michel skušal izkoristiti. Yves je sicer najbolj pod žarometi, toda Michel velja za vizionarja iz ozadja, ki si je v zgodnjih dneh zamislil način dela z mladimi razvijalci iger. S tem je podjetje potisnil v tisto smer, kamor si je najbolj želelo – ustvarjalno.
Na deželo in nazaj Od sredine osemdesetih do začetka devetdesetih je Ubisoft navzlic konkurenci, kot je Infogrames, postal največji razpečevalec tujih videoiger na Francoskem. Vendar denarja niso pretakali v nastopaške avtomobile in lastne vampe, temveč v izdelavo špilov. Deloma iz poslovne žilice in deloma narodnega ponosa, kajti Francija tistebodi kljub cvetočemu trgu ni imela ne izstopajočega razvijalca ne velikega založnika. Na ta rovaš so bili deležni tudi državnih sredstev, tako od matične Francije kot od Kanade, kjer imajo prav zato postavljen niz studiev.
Videoigernega kovaštva so se Gullemoti lotili širokopotezno. Namesto da bi razširili kaotični urad v Parizu, so najeli idiličen gradič v domači Bretanji. Tja so zvlekli najbolj obetavne avtorje, ki so prišli k njim v upanju, da bi jim izdali igro, in osnovali delovno skupino pod vodstvom bratov Gerarda in Michela. V tako okolje so ljudi namestili iz dveh razlogov: da bi bili vsled edinstvene namestitve deležni medijske pozornosti in da bi imeli mlade ustvarjalce pod boljšim nadzorom. Žal se pravljična grajska zgodba ni izšla, saj so bili stroški previsoki. Le za ogrevanje ene od sob so plačevali tisoč dolarjev mesečno! Razvijalsko središče so zato leta 1994 prestavili bliže Parizu, v bližnje mesto Montreuil, kjer je še danes neuradno Ubisoftovo središče (oficielno so prijavljeni v Rennesu). Tu so nastale zgodnje uspešnice, med katerimi izstopa prisrčni brezudi skakalnež Rayman.
Shoot shoot kill kill Na krilih uspeha tega barvitega platformskega špila se je Ubisoft uveljavil kot izdajatelj lastnih naslovov in s cekini je prišel čas za nadaljnjo širitev. Šestindevetdesetega je podjetje postalo delniška družba in s prodajo delnic od vlagateljev dobilo kapital za rast. Z osemdesetimi milijoni dolarjev so odprli podružnice oziroma studie v Kanadi, Italiji, Španiji, Maroku, celo na Kitajskem in Japonskem, da bi bilo čimmanj zamud pri razvoju. Težava je ostajal dobičkonosni ameriški trg. Tja so se začetkom dvatisočih prebili tako, da so s 170 milijoni delniškega kapitala kupili blagovno znamko tamkaj zelo znanega pisca vojaških trilerjev Toma Clancyja in z njim povezano razvojno grupo Red Storm. Iz nje je prej prišla kultna taktična streljanka Rainbow Six z močno internetno večigralsko platjo, kar je bilo natanko tisto, kar so Guillemoti videli kot naslednji korak – soldatsko streljanje in daljinski multiplayer. Z nadaljevanjem Ghost Recon je Ubisoft vstopil v spletno dobo in izkazal lastnost, ki jo ima še zmerom: da je zraven pri vsaki novotariji. Njega dni so hoteli izdelati igro za super nintendo CD, ki ga sploh ni bilo na trg, bili so poleg pri Atarijevem jaguarju in prvem playstationu, xboxu 360 in playstationu 4, na PCju imajo lasten servis Uplay, ki se trudi konkurirati Steamu in Originu, razvili so svoj pogon AnvilNext … Trenutno imajo v paci dva naslovčka za VR-vizirje in ko naslednje leto pride sledeča Nintendova konzola NX, jo bo spremljal Ubijev softver.
Po sistemu silne razpršenosti se je Ubisoft pred petimi leti podal celo v širši medijski svet. Njihovo produkcijsko podjetje Ubisoft Motion Pictures je že udejanjilo risanko Rabbids Invasion in istotako kunčevsko privlačnost v francoskem zabaviščnem parku Futuroscope. Toda za prihodnost imajo še bistveno bolj velikopotezne načrte. Letos pride film Assassin's Creed, ki je z Michaleom Fassbenderjem in Marion Cottilard videti daleč od bollovskega šodra. Za prihodnja leta pa že tržijo filmske pravice za ostale svoje blagovne znamke. Podpisali so že pogodbe za filme Splinter Cell, Watch Dogs (oboje New Regency) in Ghost Recon (Platinum Dunes), tovrstne obdelave pa bosta takisto deležna Far Cry in The Division. Množinsko studijstvo in delništvo Trideseterica Ubisoftovih razvijalskih studiev, ki so jih bodisi ustanovili bodisi kupili v že delujoči obliki, je posejana širom sveta. Največ jih je v Evropi, od tega kar šest v Franciji, pa Blue Byte v Nemčiji, Massive na Švedskem, Reflections v Angliji, RedLynx na Finskem, Ubisoft Kijev v Ukrajini, Milan v Italiji, Barcelona v Španiji … Druga najštevilčnejša država z njihovimi razvijalci je Kanada s petimi studiji, med njimi najslovitejšim montrealskim, kjer dela več kot dva tisoč ljudi. Od tam so prišli Assassini, Far Cryi, Prince of Persia, Splinter Cell, Raven Shield, Watch Dogs … Verjetno ne veš, da so se Ubijevci zaredili tudi v Singapur, Filipine, Bolgarijo, Romunijo in za vsak primer še v Združene arabske emirate. Ter da so že zaprli oddelke v Maroku, Švici in Braziliji.
Taka orjaška količina ni megalomanstvo, temveč gre na rovaš davčnih olajšav in učinkovitosti. Pri velikih Ubijevih naslovih tipično sodeluje po več studiev, ki si delijo zadolžitve. Eden od njih vodi projekt, drugi skrbi za večigralsko plat. Za nameček tovrstna naveza omogoča štiriindvajseturno delo, kajti ko gredo nekje spat, ljudje drugod že vstanejo. Pri Assassin's Creed: Syndicate je sodelovalo nič manj kot deset podružnic! A seveda ima tovrstna manufakturna delitev senčno plat, in sicer to, da le peščica ljudi pozna celoten projekt, ostali pa kot delavci za tekočim trakom izdelujejo svoj delček mehanizma. Za navdih, pretok idej in svežino tako ostane bolj malo prostora. Tak način dela je povsem usklajen z dejstvom, da je Ubisoft mednaroden konglomerat, ki se ubada z indie studiem neznanimi težavami. Spočetka je bil varno v rokah petih bratov Guillemot, toda za širitev so potrebovali kapital, ki so ga dobili tako, da so postali delniška družba in prodali določen delež. Toda leta 2004 jih je odločitev skorajda ugriznila v rit, saj je dvajset odstotkov njihovih delnic kupil glavni tekmec Electronic Arts. Prevzem ni bil prijateljski, saj Ubisoft nakupa ni odobraval, in je nad celotno podjetje obesil Damoklejev meč, kajti nihče ni vedel, ali bodo nasprotniki nadaljevali s kupovanjem delnic ter jih sčasoma prevzeli. Poleg tega je šlo za trk filozofij, kajti v tistem času je EA slovel po tem, da jih zanima predvsem dobiček, medtem ko je Ubisoft še veljal za odbitega, napol umetniškega izdajatelja. A iz tresenja gore se je rodila miš, zgodilo se ni nič in leta 2010 je EA delež potihem prodal. Trenutno se Ubisoft trese zaradi drugega sovražnega prevzema, in sicer s strani prav tako francoske korporacije Vivendi. Ta je že pridobila večinski delež v Gameloftu, ki so ga prav tako osnovali bratje Guillemot, in kupila deset odstotkov Ubijevih delnic. To se ti morda zdi kot nakladanje, toda lastniki večjih deležev dobijo stol v najvišjem nadzornem telesu. Kar pomeni, da neposredno vplivajo na to, kakšnih iger bomo deležni. Ko zažvenketa cvenk, ostalo utihne. Ljubi Ubi Med aktualnimi založniki, ki niso proizvajalci hardvera, je Ubijev nabor iger po mojem najbolj širok, pester in zanimiv. Sega od rešetačin do plesnih iger, od skrivalnic do strategij, od dirkačin do licenčnic, od brezplačnic prek neodvisnic do velikoplačnic. Assassin's Creed, Far Cry, Prince of Persia, Splinter Cell, Might & Magic, Just Dance, Rayman, Settlers, Trials, Child of Light, Trackmania, South Park, Call of Juarez, Lumines, Anno, Silent Hunter, Chessmaster – težko je verjeti, kaj vse se je nakopičilo pod modrokrožno marelo. Ki je za nameček 'naša', evropska: Sony in Nintendo sta japonska, Microsoft, EA ter Activision Blizzard ameriški. Ostali starocelinski krovni izdajatelji, od Focusa do Deep Silverja, krepko zaostajajo tako po prometu kot prodornosti. Glede na to, kako orjaški je Ubisoft, je pravzaprav občudovanja vredno, koliko izvirnih franšiz ('original IP') je izdobavil ali posredoval zgolj v tekočem desetletju – No More Heroes, Rocksmith, ZombiU, The Crew, Watch Dogs, The Division, Steep, Grow Up, For Honor. Ne pozabimo na številne zanimivosti ter veličastnosti, ki niso tako znane kot prej naštete serije: edinstveni prvoosebni streljanki Will Rock in XIII, vojaško taktiščino Brothers in Arms, wiijevo ročno sekljalko Red Steel, arkadni letalnici H.A.W.X. in Blazing Angels, božjo strategijo From Dust, ganljivo avanturo v prvi svetovni vojni Valiant Hearts … Zate ne vem, ampak ob tem UBIjalskem pregledu se mi milo stori in ga cenim bolj kot EAjevega ter Activisionovega.
Grenka ljUBIav Vendarle se je firma marsikomu zamerila, češ, ubij Ubisoft! Po eni strani z okornim Uplayem in hroščatostjo številnih iger, naj bo to naslednjegeneracijski Assassin's Creed: Unity ali staromodni Might & Magic: Legacy, ki ju niso mogli do kraja zglancati niti s številnimi popravki. Po drugi pa s preprostim dejstvom, da so zadnje čase veliko manj iskrivi, prodorni, izvirni in odbiti, kot so bili njega dni. Tista težko določljiva francoskost, ki je prežemala izdelke v dneh B.A.T.a in Raymana, je izpuhtela. Zadnja pariška prismojenost, ki so si jo privoščili, so bili neugnani kunci Raving Rabbids. Prva polovica minulega desetletja, ko so bili najbolj inovativni in prodorni, pa je že krepko oddaljena. Mogoče temu botruje ponikavost mladostne zagnanosti, mogoče je firma postala prevelika ali pa so se spremenile zahteve odjemalcev, ki z denarnico povedo, kaj bi radi.
Kljub nekaterim indie naslovom je sodobni Ubisoft tipičen globalni zalagatelj 'varnih' naslovov. Znano in logično je, da večje kot je podjetje, manj rado tvega. V free to play so bolj kot ne samo pomočili palec, na mobilnih platformah pa je veliko bolj uveljavljen Gameloft, ki jim ga je odtujil Vivendi. Zato bomo od njih v bližnji prihodnosti deležni streljanj po odprtem svetu (z novim Ghost Reconom hočejo konkurirati Battlefieldu in Call of Dutyju), licencijad, ekstremnih športov in v multiplayer usmerjenega srednjeveškega garbanja, ki kanalizira navdušenje nad Igro prestolov. Nabor, pripravljen za prodajo, ki bi ga zlahka pripisali Electronic Arts, Activisionu ali Microsoftu. Ašašine so nehali vsakoletno štancati šele, ko so zaznali res slab odziv, marketinško težko opredeljivi Beyond Good & Evil 2 pa skrivajo kot kača noge in prestavljajo kot mačka mlade. Hja. Včasih je Ubisoft določal naravo posla – zdaj slednja določa Ubisoft.
|
|
|