|
Quantic Dreams
...
LordFebo obožuje interaktivne povesti in francoska ekipa Racionalnih sanj je žanr izmojstrovala do popolnosti.
Avtorji nič manj kot revolucionarnega Heavy Raina ne prihajajo iz Amerike. Quantic Dream je pariški studio, ki mu načeluje David De Gruttola, bolj znan po vzdevku David Cage. Možak je umetniško kariero pričel v devetdesetih s pisanjem muzike, nakar je osnoval razvijalsko ekipo in se odtihmal kot režiser ter scenarist podpisal pod četvero naslovov. Prvenec je bila futuristična pustolovščina Omikron: The Nomad Soul (1997), o kateri smo pisali ravno pred dvema mesecema. Pri njej je namreč glasbeno sodeloval rajnki David Bowie. Bila je to nenavadna zmes pretepanja, raziskovanja in kraje teles, toda zaradi nerodnosti in slabe promocije je kmalu utonila v pozabo. Nato se je ekipi kot kreativni direktor pridružil malo znani, a gonilni Guillaume de Fondaumiere. Omenjam ga zato, ker je poprej soustanovil slovensko moštvo Arxel Tribe.
Po Fahrenheitovem uspehu sta David in Guillaume spoznala, da smo igralci željni drugačnih, čustvenih pripovedi. Takrat je studio dejavnost že razširil na zajem gibanja za filmsko branžo, zato so za Heavy Rain (93, J199, 2010) uporabili vse svoje znanje. Za Ethana, Scotta, Madison in Normana so obrazno in telesno zajeli resnične, čeprav nepoznane igralce. Sprva so se dogovarjali za xboxkluzivo, toda Microsoft ni ugriznil, ker bi naj jim mračnjaška tema z umori otrok utegnila škoditi. Na srečo je več zanimanja pokazal Sony, ki je za izključne pravice poplačal 16-milijonski razvoj in še enkrat toliko vložil v marketing. Poteza se je izplačala, kajti izvirnik za playstation 3 je prinesel več kot sto milijonov. David je sprva menil, da bo uspeh karkoli več od 300.000 prodaj, nakar je šlo v promet dva milijona kosov. Če je na tem svetu kaj pravice, bi morala štiričina verzija kvoto dvigniti še za kak milijonček.
Četrti projekt je najprej nosil kodno ime Infraworld, saj so se namenili preplesti povezani dimenziji. Iz tega je nastal Beyond: Two Souls (J243, 2013), nepozabna življenjska zgodba o Jodie, na katero je pripeta nevidna entiteta. Njuna sodelovalna dvojnost je ena od temeljnih igralnih mehanik. Dekle spremljamo od otroštva do posebnih operacij za agencijo CIA, pri čemer je napram Heavy Rainu mnogo manj cepitev in precej večji poudarek na filmski plati. V ta namen glavna lika nosita prepoznavna obraza Ellen Page in Willema Dafoa. Žal refleksni lok nima pravega izziva in večina akcij se je z zaporedij zdruznila na enoklike. Ker ima zavoljo tega Beyond nižjo igralno vrednost in je še bolj mejni izdelek, ga nismo ocenili. Kar pa ne pomeni nepriporočila, zlasti ob današnji ceni predelave za PS4. Kot sem zapisal že večkrat, je deveturno trpljenje mlade Jodie nujno izkusiti. Če se le da, v družbi. Kljub temu, da je troje zadnjih iger doživelo izreden pozdrav gamerske in strokovne javnosti, ni bilo v vsem tem času niti enega samega polnocenovnega sorodnega naslova. David Cage to pripisuje nezaupljivosti velikih založb. Pri tem dodaja, da si naravnost želi tekmecev in večje prepoznave žanra. Po njegovem bi morali imeti take zgodbene izkušnje prav toliko uporabnikov, kot jih imata Call of Duty in Avatar. Tudi mi tako menimo in žal nam je, da primerki prihajajo po kapljicah in povečini z neodvisniške scene. Ta je sicer zmožna udejanjiti dobro fabulo, zmanjka pa ji pri produkciji. Zato komaj čakamo na naslednji 'kvantni' izdelek – Detroit: Become Human. Okoli njega je ekipa enako skrivnostna kot pri Dežju in Onkraju, ko do izida pravzaprav nismo vedeli, kakšno bo igranje. Vemo le, da bo dogajanje postavljeno v naslovno mesto v prihodnosti, ko namesto avtomobilskih tovarn cveti proizvodnja pomočniških androidov. Ena od njih bo Kara, ki se po naključju zave in prične nenavadno življenje med ljudmi, katerim roboti predstavljalo le orodje. Letos.
|
sorodni članki
|
|