Ob današnji elektroniki se zdijo ra­ču­nalniki izpred tridesetih let kot relikvije. ZX spectrum, commodore 64, schneider CPC, atari XL - to so bili osembitni mlinčki z ločljivostmi nekaj sto krat nekaj sto pik, grobim zvokom in toliko pomnilnika, kolikor sedaj zasedejo nerazkošni animirani gifi. A taka je bila pionirska zora domačega računalništva, ko so 'dinozavrs­ki' sistemi odstirali neraziskana obzorja. Tja so popeljali nepregledne mno­ži­­ce, kajti zgolj britanskega spectruma, 'mav­rice', so v promet spravili pet milijonov kosov. Ameriški C64 z vzdevkom 'slonokoščenec' pa je z med 12,5 in 17 milijoni najbolje prodajan model ra­čunalnika sploh. Iz tega semenja so vzklile legije pionirskih kompjuterskih geekov z več­no ljubeznijo do silicija, ki traja še danes.
Socialistične igrice
Kako ne bi, ko pa je bila prva računalniška izkušnja transcedentalna. Interaktivna slika na domačem teveju je bila neskočno bolj zanimiva od buljenja v Tomaža Terčka, s kaset in disket pa si včitaval nove in nove igrice ter v vudujskem jeziku programiral lastne. (Beri: prepisoval si listinge iz knjige Mirko tipka na radirko in upal, da se nisi zmotil.) Naj so se starši še tako repenčili, da bo elektronsko čudo pokvarilo teve, mladiči smo neznansko hrepeneli po teh čudnjakarskih napravah.
Katero smo dobili, je bilo stvar naključja oziroma družinskega proračuna. Ker deviz ni bilo na pretek, je bilo privilegij že posedo­vanje ene same. To je dodatno razpla­m­telo vojne med tabori pristašev tega ali onega računalnika, kajti olastninjeno je bilo samodejno najboljše. Komodorjevci so se spectrumašem posmehovali zaradi radirkaste tipkovnice, barvnih atributov in piskajočega zvoka. Oni pa so kritizirali nezanesljivo nalaganje, uniformno kockasto grafiko in kmetavzarsko škatlavost. Vsak se je zlizal s tistim, kar si je lastil, in ob taki požrtvovalnosti so današnji zaljubljenci v Apple videti čisto umirjeni.