Vestern je kot značilno ameriški žanr desetl­etja kraljeval na velikih platnih. Ne samo v Ameriki, katere poreklo je opeval, temveč tudi na stari celini. Snemali so ga vse od izuma filmskega traku. V dvajsetih je za nekaj časa zamrl in se preselil v B-produkcijo. Vrhunec popularnosti pa je spet dosegel v obdobju od konca tridesetih do petdesetih let, ko so vanj pri­čela vstopati holivudska imena na čelu z re­­ži­serjem Johnom Fordom in igralcem Johnom Waynom, pri­merkom 'pravega ameriškega moške­ga', ki sta na Zahod pridrvela s Poštno kočijo (1939). V šestde­se­tih se je vestern kljub nekaj veličastnim klasičnim primerkom znašel v zadnjih izdihljajih. Izpet, okorel in stagnirajoč. Ničesar več ni imel povedati. Gary Cooper je bil mrtev, Wayne pa fosil.

Gary Cooper je največji uspeh v vesternu doživel s High Noon (1952), ki je poleg Fordovega The Searchers (1956) za mnoge najboljši primerek žanra. Liki, ki so mu sledili, so bili še bolj molčeči in neuničljivi.

Za osvežitev Divjega zahoda je poskrbela Evropa. Pustolovske mejaške povesti so začeli snemati Špan­ci, v glavnem je šlo za filme o razvpitem zamaskiran­cu Zorru. K začetkom evrovesterna so nadalje prispevali Nemci in nekaj malega Jugoslovani. Najbolj pa je na preporod žanra v koprodukcijah s Španijo vplivala Italija. Tamkajšnja vizija Divjega zahoda je bila najbolj mogočna in odmevna. Pri njej so sodelovali številni ustvarjalci, ki zvečine danes ležijo pozab­ljeni, toda najboljši še vedno pokončno kljubujejo času. Ne tis­ti, ki so ustrelili najhitreje, marveč tisti, ki so bili pri tem najbolj precizni.