Revija Joker - Neprijazne ulice

ČLANKI
stranka » članki » anali » Neprijazne ulice

Tex gre na Mars
Zgodnja devetdeseta so bila čas skokovitega napredka avantur, ko se je tipkanje ukazov umikalo grafič­nemu vmesniku. Temu primerno se je Tex v Mar­tian Memorandumu otresel večine arkadnih vlož­kov in se dosti bolj zgledoval po Lucasovih igrah, od vrstice z ukazi do obilne rabe miške. V drugo ga najame bogat industrialec, ki je pogrešil hčerko. Če je bilo štorije v Mean Streets malo, so se v drugo krepko potrudili in ustvarili zaplet, ki detektiva na koncu popelje na Mars in mu v roke celo položi kamen, s katerim je moč napovedovati prihodnost. Prav ta nota lahkotne znanstvene fantastike, polne včasih že kar otročjih šal, ki jim je dodan kanec nadnaravnega, s tem postane zaščitni znak serije.
Kljub temu, da pisanje ni na nivoju epskih Sierrinih ali Lucasovih štorij, se Tex zlagoma oblikuje v prikupnega nerodneža. Bolj podobnega Guybrushu iz Monkey Islanda ali Rogerju Wilcu iz Space Questa kot svojima pravima vzornikoma, filmskima vohljačema Phillipu Marlowu in Samu Spadu. K razvoju nove osebnosti je bistveno pripomogel izboljšani sistem dialogov. Za razliko od prvenca, kjer si ostale like izpraševal po seznamu ključnih besed, si zdaj moral najprej človeška prisiliti v sodelovanje z vprašanji v pravilnem vrstnem redu. Marsikdo se je zaradi tega konkretno zataknil. Ker so to avtorji pričakovali, so vdelali obširen sistem pomoči, ki te je znal vedno dregniti v pravo smer. Brez njega bi bilo igro bržkone nemogoče končati.

Nadaljevanje Martian Memorandum (1991) je bilo še najbolj klasična avantura od vseh. Dokaj plitko štorijo so naphali z obilico spolnega namigovanja, ki se ga ne bi sramoval niti Larry Laffer.

Neprijazne ulice objavljeno: Joker 251
junij 2014