Revija Joker - Redka zgodba

ČLANKI
stranka » članki » anali » Redka zgodba

BRATENJE S SAMURAjI
Silicijeve afnarije
Naveza je v režiji različnih založnikov botrovala nič manj kot enainšestdesetim igram za NES in game boy, pa jerbasu njih za N64, game boy color, GBA, gamecube ter SNES. Med njimi so klasike, kot so Wizards & Warriors, Battletoads, GoldenEye 007 in Banjo-Kazooie. Med špili za SNES pa je največji raztur naredila serija Donkey Kong Country.

Ob spectrumovih igrah je solzo nostalgije potočil marsikak bralec, slika iz Wizards & Warriors pa bo večino pustila hladno. NES pač ni ZX!

Prav znamenita opica hecnega imena najbolje oriše tesno simbiozo, ki je koristila tako Raru kot Nintendu. Navsezadnje je Kong ena najstarejših in najbolj cenjenih Nintendovih lastnin. Da so jo zaupali nekomu izven matične firme ter povrhu zahodnjakom, je bilo presenečenje, častivreden znak nindža zaupanja in pre­lomnica v odnosih med zahodnimi avtorji ter vz­hodnimi zalagatelji. Naposled je prav delo na Donkey Kongu Nintendo prepričalo, da je leta 1994 kupil 49-odstotni delež v Raru in ga spremenil v praktično lastnega, čeprav odmaknjenega razvijalca.
Da so Rare dobili Donkey Konga, je bil med drugim zaslužen njihov sloves tehnoloških naprednežev. Tisti, ki so si ga pridobili še v NESovih dneh, ko sta Stamperja razturila NES. Nintendo se je hotel pridružiti valu trirazsežne, računalniško generirane grafike, kamor so stremele konzole tipa playstation, PC-kartice v slogu voodooja in filmi, kot je bil Jurski park. V to so ga prepričali prav Rare, ki so Japoncem na sestanku pokazali nekaj lastnih tride prizorov. Naključje pa je hotelo, da je Nintendo že začetkom devetdesetih imel dostop do ustrezne tehnologije, in sicer skozi proslavljeno ameriško firmo Silicon Graphics. Kmalu so se dogovorili za sodelovanje pri naslednji konzoli N64 in za to, da bo prav Rare z mogočnimi razvojnimi postajami Silicon Graphicsa poskrbel za 'next-gen' videz določenih prihodnjih iger. V Twycross so pripeljali milijonsko opremo, ki je bila v bistvu namenjena kasnejšemu N64, tedaj klicanemu 'project reality'. A Stamperja in oprode so jo čarobno uspeli uporabiti na veliko šibkejšem super nintendu z milijonsko bazo uporabnikov.

Dvorazsežno borilno igro Killer Instinct bržda poznaš s super nintenda, vendar je bil izvirnik spisan za avtomat. Renderirano grafiko zanj so Rare izdelali istočasno z DK Country, le da je bila še boljša.

Gorila po angleško
Donkey Kong je bil nenavadna izbira. Gorila je bil že lep čas v senci drugih junakov iz iste štalce, od Maria do Linka, in je nastopal le kot podporni lik. Daleč je bil čas, ko je leta 1983 v proslavljenem avtomatu metal sode pod noge Mariu, tedaj še Jumpmanu. A glavni Nintendov mag Shigeru Miyamoto, oče Maria in Zelde, je hotel opičnjaka obuditi. Zaradi razdalje med Japonsko in Anglijo v Raru ni mogel viseti osebno. Je pa tja stalno pošiljal ideje in skice, kako naj bi nova, od strani gledana platformska arkada izgledala.
Kljub temu je Raru pustil, da je na likih in novem špilu pustil svoj pečat, čeprav so ga Britanci občasno z idejami vrgli s stola. Recimo tedaj, ko so Kongu v roko potisnili pravo pištolo. Miyamotov odziv: “Mogoče bi lahko bila vodna!” Na kraju je bil novi Donkey Kong veliko bolj resen, atletski, mlajši in 'oster' od tistega, ki si ga je zamislil Miyamoto. Dejansko je Kong, kakršnega poznamo danes po seriji Country, veliko bolj Rarov kot Nintendov junak.

Ko sem DKC gnal za analne potrebe, se mi je zdelo, da se je po igralni plati postaral dosti slabše od Maria. Je pa grafično še vedno kul.

Za njegovo premikanje so skušali uporabiti gibanje kakih petnajstih živali, dokler se niso zedinili, da je najboljše konjsko. Poleg tega so si izmislili celo podporno menažerijo - žabo Winkyja, mečarico Enguarda, nosoroga Rambija, staro opico Crankyja, surferskega Funkyja, dečvo Candy in nečaka Diddyja, ki se je na dolgi rok izkazal za najbolj priljubljenega. No, liki še zdaleč niso bili edini izziv. Dotlej je bil Donkeyjev svet pust, sestavljen iz tramov, lestev in sodov, ki jih je lučal na Maria. Rare si je namesto tega zamislil bohoten džungelski svet iz štiridesetih premočrtnih, zaporedno nanizanih stopenj, med katerimi je vsaka nudila nekaj novega, od plavanja prek cijazenja z rudniškim vozičkom do menjavanja med dvema likoma glede na situacijo. In, jasno, udejanjili so pomembno razliko - Donkey Konga so iz vloge negativca, ki jo je sceloma zasedel Bowser, spremenili v dobričino.

Battletoads Nintendo (1991 – NES) Po zgledu nindža kornjač si je Rare izmislil troje živčnih človekolikih žab, ki so šle na desno, skakale in teple. Lahko, da so bile prisrčne, toda špil je bil vrhovniško težek. A očitno se je priljubil, saj je dobil več nadaljevanj.

Opičji posli
Ko so Donkey Kong Country prvič pokazali javnosti leta 1994 na sejmu Shoshinkai, so zaradi plastično renderiranih, gladko animiranih likov in krasnih ozadij mnogi mislili, da igra teče na project realityju. Niso mogli verjeti, da je SNES zmožen česa takega, tako kot je svojčas občinstvo pretresel Knight Lore na spectrumu. Stamperja sta bila pač talenta deluks, iz strojev sposobna iztisniti še zadnji atom moči, kakor zdaj počne Naughty Dog s PS3. Šest tednov po lansiranju v božičnem času 1994, ko je Sony že splovil playstation, so prodali prav toliko milijonov izvodov DKC, s čimer je Nintendo izvrstno zaslužil. Igra je nav­dušila tudi mene, saj sem ji nekoč davno podelil oceno 95. Nadaljevanja so bila samoumevna in so prišla tako na SNES kot na game boy, GBA in N64. Prav tako so k žvenketu goldinarjev prispevali drugi liki, najbolj Diddy, ki je dobil lastno mariokartovsko dirkačino Diddy Kong Racing. Sekala je.

Donkey Kong Country 2 Nintendo, 1995 – SNES Da ne bomo stalno vlačili na plano enice, dajmo priznanje še dvojki, podklicani Diddy Kong's Quest. Kot Diddy smo reševali strica in se spreminjali v živalske pomoč­nike, igra pa je veliko bolj poudarjala raziskovanje.

Vendar se je idilično razmerje med Nintendom in Rarom ohlajalo. Rare je sicer ostal založnik, vendar jim Nintendo ni pustil, da bi se razkomotili v vlogi, ki je več denarja odlivala v Anglijo. Prav tako naslednje Rarove igre za N64 kljub strokovni hvali niso bile velike komercialne uspešnice, naj govorimo o Perfect Darku, Banjo-Tooieju ali Conker's Bad Fur Dayu. Začetkom dvatisočih se je Nintendo ubadal z naslednikom N64, gamecubom, Rare pa je imel opravka sam s sabo, saj je iz studia odšlo nekaj nadarjenih, uve­denih posameznikov, ki so ustanovili lastne firme. Med njimi Free Radical Design (danes Crytek UK), od koder smo dobili prvoosebno streljanko TimeSplitters. Okoliščine so privedle do tega, da sta Chris in Tim iz podjetja iztisnila Nintendo, ki ni bil večinski lastnik, in leta 2002 stoodstoten delež prodala najbolj premožnemu in vztrajnemu snubcu, Microsoftu. S tem je Rare vstopil v svoje tretje, aktualno in najbolj težavno obdobje.

Killer Instinct

Redka zgodba objavljeno: Joker 250
maj 2014