Prvi igralni dečki so k nam iz zamejstva pricurljali, preden jih je slovenski distributer Laser Plus uradno predstavil koncem leta 1992. Sam sem bil med zgodnjimi sreč­ne­ži, ki so ga dobili, s čimer sem instantno postal glavni frajer v mali šoli. Tudi v osnovni šoli si bil kot last­nik te drkalice deležen posebne pozornosti. Mi smo špilali, drugi so se gnetli in nam špegali čez ramo. Posodiš game boy? Pha, raje sestro! Vedeti pač morate, da tedaj digitalnost ni bila samoumevna, sp­loh ne žepna. Mularija se je na dvorišču igrala zemljo krast in ravbarje ter žandarje. Računalnik si je lastilo redkokatero gospodinjstvo in še ta vsekakor ni bil v vlogi igrače, dočim so bile konzole v na­ših logih bolj kot ne eksotika.
Ko so game boy naposled pričeli tržiti v Sloveniji, se je razpasel. Nemalokod je v gručah posedala otročad, ki je skozi zelenkasti ekran bežala v pravljične dežele. Celo prfokse so na čikpavzi raje drkale Tetris kot učitelja telovadbe! Po svetu je bil fantič še bolj priljubljen. Cenovna dostopnost, preprostost iger in dobršna prenosljivost so poskrbeli, da so v dvanajstih letih potržili skoraj 120 milijonov sivčkov s potomci. Doslej sta ga nadkrilila le playstation 2 in DS. Pri nas je dom našlo okoli 30.000 uradno uvoženih kosov, čemur je treba prišteti še mnogo prešvercanih.

Kalkulatorska postavitev z gumbi pod zaslonom se je obdržala vse do advanca. Dizajn je škatlast, vendar nam je oblika prirasla k srcu. Procesor v notranjosti je šibal pri štirih megahercih. Že takrat je bil ubog, a danes ima osembitnost poseben retrošarm.