Do računalnikov z operacijskima sistemoma DOS in Windows nisem nikdar gojil posebnih čustev. Tem mašinam, ki jim rečemo preprosto PC, 'personal computer', sicer ne odrekam aktualne nadmoči in zgodovinskega prestola. A nekam brez­osebne so celo, ko jih vkup daš sam ali nosijo znano proizvajalsko ime. Kaj šele, če jih kupiš v veleblagovnici, kot se dogaja vse pogosteje. PC je orodje s toliko obrazi, kolikor je sestavnih delov.
Kakor dosti starejših računalnikov je z amigo nasprotno. Bila je enoten stroj z osebnostjo, zgodbo in edinst­venimi sposobnostmi. S tem si je nabrala templjarsko fanatične zagovornike, ki jim je srce hitreje bílo ob vsaki napovedi igre, kaj šele prenovljenega modela. Versko blazno s(m)o či­ta­li tematske revije in si v temač­nih kotih nervozno izmenjavali diskete s public do­main programi ter robo z demo scene. Očitna primerjava so današnji 'applefagi', norci na Applove izdelke. Le da si amifag, ee, amigaš postal in ostal zaradi vsebine, ne oblike. Čeprav je bila tudi ta šekši.

Prvi model je bila A-1000, ki so jo poslali v trgovine koncem leta 1985. Osnovna ina­čica je imela 256 kilobajtov pomnilnika in pogon za 3,5-palčne diskete. Lahko si dokupil barvni monitor in drago šatuljo sidecar, s katero si zagotovil zd­ru­žljivost s PC XTjem. V notranjosti ohišja so bili po zgledu macintosha vgravirani podpisi ustvarjalcev, med njimi šapa psa od glavnega dizajnerja Jaya Minerja. Hecno, da spo­čet­ka ni bilo moč pristaviti trdega diska, a celokupno je bil sistem tako pred svojim časom, da so le redki uvideli, kaj omogoča.