Ljubljanska firma Laser plus se je za japonsko blagovno znamko v devetdesetih do­dobra angažirala. Med drugim s prevajanjem pri­ročnikov, telefonsko linijo za pomoč ig­ralcem, ki so naleteli na nepremostljive ovire, in čisto pravim nintendovskim klubom. Lastnik Miran Kranjc nam pove to in ono o dobi, ko za Nintendo v Sloveniji ni bil prepuščen na milost in nemilost nezainteresiranih trgovcev.
Miran, kako je Laser plus prišel do Nintenda in kakš­no je bilo tedaj po tvoji oceni stanje na slo­venskem trgu z igrami?
Kot že ime firme pove, se je Laser plus spočetka ukvarjal z laserji – industrijskimi, medicinskimi, malo tudi z vojaš­ki­mi. Ko je mlajši sin končal prvi razred, sva mu ob obisku laserskega sejma v Nemčiji za spomin kupila, kot se je izrazil prodajalec, vročo robo z Japonske, ki so jo tisti hip dobili v trgovino. Tako je v Slovenijo prišel verjetno prvi game boy, skupaj s Tet­risom in Super Mario Landom. A nato so nastopile te­žave. Kje kupiti nove igre? Zato sva z ženo Katko začela poizvedovati, kako da Nintenda v Sloveniji ni, kako je z možnostmi distribucije in podobno. Na Nintendu so nas odslovili, da z bivšimi ruskimi državami ne kanijo sodelovati. Toda nekako smo se dokopali do distributerja za srednjo in vzhodno Evropo, avstrijske firme Stadlbauer, ter se uspeli z majhno zvijačo dogovoriti za sestanek.
Pri Stadlbauerju so ravno takrat postavljali ekipo za izvoz, v katero so pritegnili izvedence za prodajo iz raznih držav. V kratkem času smo morali pripraviti kompleten marketinški in prodajni načrt za Nintendo v Sloveniji. Sledilo je povabilo na pogovor oziroma zagovor v Salzburg. Videti je bilo kot zasliševanje v kriminalkah, ampak končalo se je z večerjo in dogovorom. Kasneje sva izvedela, da so imeli na mizi proš­­nje sedmih firm iz Slovenije, med njimi velikih in priznanih trgovcev. Zakaj so izbrali neznaten Laser plus? Verjetno zaradi srca in energije, ki smo ju bili pripravljeni vložiti v to delo. 
Prva pošiljka Nintenda je prišla v Slovenijo tik pred Božičem leta 1992. Največja težava v tistem času je bila, da so v naših trgovinah pod imenom Nintendo ponujali vse mogoče kopije in ponaredke tako konzol kot iger. Eden od šefov pri Nintendu je rekel, da takega kaosa ni bilo niti v Libanonu. Tako smo morali najprej 'počistiti' trg, celo s sodnimi nalogi za zaplembo kopij. Predvsem pa ljudem dati vedeti, kaj Nintendo sploh je. Tudi Joker je pri tem precej sodeloval.

Game boy: 64 milijonov prodanih kosov po vsem svetu. Tetris kot priložena igra: 30 milijonov. Anali o GB najbolj zaželeni v ankici. Bodo.

Tiste čase pomnim kot zelo dobre za Nintendo. Obstajal je Klub Nintendo, izhajalo je glasilo ... Kako je bilo to videti z vašega konca?
Res je, takoj na začetku smo tako postavili kar nekaj 'shop-in-shop' Nintendovih centrov po veleblagovnicah v Sloveniji. Svojim igralcem in kupcem smo želeli ponuditi vse, česar so bili deležni tisti v večjih de­že­lah. Prevajali smo navodila za posamezne igre, kar se na konzolah ni dogajalo ne prej, ne kasneje, delovala je 'vroča' telefonska linija, kjer so bile na voljo vse mogoče informacije, od tega, kako narediti kakšno stopnjo, do tega, kje se da kaj kupiti. Prevajali smo celotne številke Nintendo Club Magazina, ki je v slovenščini izhajal istočasno z originalno izdajo. V vsaki reviji je bilo nekaj strani z našimi prispevki, pismi in risbicami slovenskih otrok. Revijo so dobivali člani Kluba Nintendo in ena od članic je bila tudi neka desetletna Tina Maze. Prirejali smo tekmovanja – na enem od prvih na Gospodarskem razstavišču je nagrade najboljšim v Mario Kartu podelila Nina Jerančič, takrat še deklica, vendar že prvakinja v gokartu. Po trgovinah so bile na voljo konzole za preizkušanje iger in tako dalje. Oglase smo plasirali v revije, na radio in celo na televizijo. Vsekakor ogromen marketinški zalogaj za tako majhen trg, kot je (bila) Slovenija, in tako majhno firmo, kot je bil Laser plus. 
Kateri je bil vaš najuspešnejši Nintendov izdelek? Verjetno game boy?
Med konzolami brez dvoma game boy. Vsega skupaj smo v enajstih letih prodali skoraj trideset tisoč komadov različnih modelov. Pri softveru pa Super Mario Land in vsi mogoči Pokemoni. Teh iger smo prodali tudi desetkrat več od ostalih naslovov, skupno pa v povprečju tri igre za GB na eno konzolo. Druge konzole se game boyu po prodaji niso niti približale. 

Jokerjevci se radostno spomnimo dni, ko so nam ljubitelji revije občasno pošiljali lastnoročne risbice. Tudi na Laser plusu so dobivali take, kajpak z Nintendovo tematiko. Wario caruje!

Kako je šlo v Sloveniji SNESu?
SNES je bil za game boyem naša druga najbolje prodajana Nintendova konzola. V tistem času sta dnevno prodajne police v povprečju zapustila dva super nintenda, pa vendar je vse skupaj zneslo le petino prodaje osnovnega game boya. Prodaja iger pa je bila v primerjavi z drugimi konzolami celo malo boljša, približno štiri na vsako prodano konzolo. 
Glede na to, da je bil zaradi distribucijskega kanala skoraj ves Nintendov softver pri nas v nemškem jeziku, smo se bali, da bo več pritožb igralcev. A se to praktično ni dogajalo, saj smo navodila za vse najbolj priljubljene naslove v celoti slovenili, obenem pa poskrbeli za telefonsko ­pomoč tistim, ki so jo potrebovali. Če se je kdo pritoževal, so bili to starši, medtem ko so njihovi nadebudneži pridno igrali in uspeli rešiti vse uganke v nemščini. Lahko rečem, da smo prispevali k boljšemu znanju nemš­či­ne med igralci. Tudi najina sinova sta Zeldo občasno igrala s slovarjem na kolenih. 
Smo pa imeli s SNESom največ problemov glede kopij. Na trgu je bila takrat množica 'konzol' v praktično identičnem ohišju z nasnetimi desetinami iger. Kar nekaj časa smo potrebovali, da smo trgovce prepri­čali, da teh ponaredkov niso več prodajali pod imenom Nintendo.

SNES je bil osrednja konzola prve polovice devetdesetih za oboževalce frpjev in Nintendove magije. Anale o njem smo priobčili julija.

Kakšna pa je bila situacija z nintendom 64 (1997) in gamecubom (2002)? Mnogim se zdi, da je bila tedaj Nintendova moč že v zatonu zaradi playstationove krepitve. Sam sem mnenja, da tako hitro vendarle ni mogla izzveneti. 
Nintendo 64, ki je prejel štafetno palico od SNESa, je bil po prodaji dejansko skoraj na istem nivoju, to pomeni v povprečju en do dva komada na dan. Ali je to veliko ali malo za naš 'gromozanski' trg, težko rečem. Vsekakor je bil finančni vložek glede na zaslužek prevelik. So se pa kar dobro prodajale ige, tako za SNES kot za N64 približno štiri igre na prodano konzolo. To je bilo bolje celo kot pri game boyu. Gamecube pa je na žalost prišel, tik preden so nas 'odslovili'. Zato težko govorim o omembe vrednih rezultatih, bolj o stroških. Vsekakor je bil začetek prodaje obetaven. Nintendo je bil tedaj še zelo prepoznavna znamka.
Zanimivo pri vsem skupaj je to, da več kot polovica lastnikov Nintendovih konzol po naših internih ocenah, ki so temeljile na neposrednih stikih z njimi, ni povezovala game boya in Nintenda. Game boy je bil game boy, ostale konzole pa Nintendo. Verjetno lahko to pripišemo dejstvu, da so bili lastniki game boyev v glavnem osnovnošolski otroci.

Pod Laser plusom je bil Nintendo prisoten na šte­vil­nih prireditvah, na primer Festivalu iger in Ve­se­lem decembru. Deca je sodelovala v tekmovanjih v Mario Kartu in se družila. Lepa doba.

Zakaj je zgodba z Laser plusom in Nintendom izzvenela? 
Našim 'šefom' v Salzburgu se je zazdelo, da lahko z vstopom Slovenije v Evropsko unijo kaj 'prišparajo', in sicer tako, da se nas rešijo in sami direktno poskrbijo za prodajo. Poiskali so neke formalne razloge, nam kljub veljavni pogodbi praktično čez noč nehali dobavljati robo in začeli na svoje. Trg je bil pripravljen (kako ne bi bil, saj smo ga gradili enajst let!), kupci in igralci so komaj čakali na novosti ...  Pa se je takoj pokazalo, da tako na sončni strani Alp ne gre, in tako je Nintendo odšel v pretežno pozabo. Ne vem pa, kako bi v ekonomski situaciji, do katere je prišlo kasneje, lahko nadaljevali. Nintendo je namreč po svoje neke vrste 'prekletstvo' za distributerje. Cela vrsta jih je bankrotirala zaradi velikanskega vložka, ki je bil obvezen, če si želel z Nintendom delati tako, kot so zahtevali 'šefi' in kot si je Nintendo konec koncev zaslužil. 


Taka je torej zgodba iz časov, ko se je na blagovni znamki Nintendo aktivno delalo in temu ustrezno želo sadove. Današnjim razpečevalcem Nintenda v Sloveniji, pa tudi sorodnih znamk, kot je playstation, to ni zares jasno, saj delajo vse preveč po liniji najmanjšega odpora. Zlati časi se verjetno res ne bodo ponovili – ni pa razloga, da mora biti namesto zlata le rjasta kovina.