Revija Joker - E.T. klical v grob

ČLANKI
stranka » članki » anali » E.T. klical v grob
...
Ob napovedi, da bodo snemali dokumentarec o izkopavanju tisočev modulov s prazgodovinsko igrico E.T., se Sneti spomni te nesrečne filmske licence, ki je spravila pod rušo izdajatelja in malodane vso industrijo!

Joker ima svoje kandidate za najslabše igre vseh časov. Naj bodo to fukaški Bonecraft (4), glede katerega je naš veliki poet, lavreat sme­gme in kapavice, zapisal: “Okoli ho­­deč kot kakšen čefur / ga rinil sem v pizde debelih babur”, programska kombinacija menstrualnega krča in kužnega belega toka Bikini Karate Babes 2 ali legendarni Bloodwings, ki so v Jokerju 27, to je enkrat na koncu srednjega veka, prejeli 1 %. Američan zrelih let pa bo po drugi strani hitro natrosil žakelj grdih besed okrog igričice E.T. za Atarijevo konzolo 2600. Extra Terrestrial je namreč onkraj Luže znan kot eden najslabših špilov, ki po odurnosti bojda prekaša ščurka na crknjeni podgani v Bad Moju.

Več padanja kot igranja
Atari je za licenco, ki je krila videoigerne pravice do Spielbergove pocukrane pravljice o dermatološko sumljivem izvenzemaljcu, nasedlem na Zemlji, plačal med 20 in 25 milijoni dolarjev, kar je bilo največ v poslu dotlej. Izkoristili so jo slabo, saj za osnovo niso vzeli nobenega markantnega dela filma, recimo tistega, ko vesoljčka izstrelijo mimo lune, da se razmaže po tleh. (Ali pa si to zgolj želi moja domišljija, hm?) Namesto tega so si izmislili genialno svežo podlago, ki je velela, da mora E.T. v pogledu od zgoraj med rajžanjem po 'svetu' najti tri dele telefona, da bo poklical domov. To je navezava na znani stavek “E.T. call home”, kjer me je vedno imelo, da bi temu daljnemu sorodniku jastoga in umazanega štumfa sam plačal linijo, samo da bi šel ter nehal spravljati na slab glas poštene vsemirce, kot je Alf. Bržda pa je imelo pri tem dolge prste z blazinicami vmes dejstvo, da so morali avtorji špil iz nič dati vkup v borih petih tednih! To je bil krut rok celo za tisto nedolžno dobo.
Nastala je arkadna avantura z epskimi šestimi statič­nimi ekrani, po katerih se je E.T. ogibal vladnim agen­tom. Lahko je celo tekel, s čimer je še hitreje porab­ljal nepovratno zalogo energije. Ta je že sama od sebe jenjala, kar je neznansko blagodejno vplivalo na zabavnost. Dele telefona smo našli v jamah, kamor smo padli mimogrede, nakar smo s tiščanjem gumba za strel odplavali nazaj gor (?!). Seveda nismo vedeli, v kateri luknji je kaj, saj so so kosi v novi partiji razporedili naključno, vzpenjanje je bilo počasno in zgoraj je bilo veliko šans, da bomo takoj zdrsnili nazaj.

Internetna fama, da je E.T. najslabši špil vseh časov, je pretirana, kajti igral sem kar nekaj hujših primerkov elektronskega ščiša. Pač padaš v jame in nerodno bežiš pred agenti. Saj gre. Je pa res, da so bile slabe igre v tisti dobi pogostejše, saj so bili avtorji veliko manj izkušeni in geekovska publika odpustljiva.

Več propada­nja kot gnanja
Ne, E.T. ni dobra igra. A ne morem se strinjati, da je katastrofično kataklizmično zanič. Je le obi­ča­jen slab špil, za katerega zli sloves sta zas­luž­na internet in to, da je prišel ob nepravem ča­su. Atari je tedaj v spregi z drugimi založniki že nekaj časa na trg dajal slično ali še bolj bedne igrice. Recimo James Bond 007, ki je bil le na slabše spremenjen Moon Patrol. Kljub temu so zanje terjali polno ceno, ki je v primeru E.T.ja dosegla zločinskih 50 dolarjev.
Poslovno ozadje je zanimivo in delno smo ga popisali v članku Kratka zgodovina špasa v reviji 192 (id 5943). Kratka obnova je taka, da se je Atari zakalkuliral z nameravano prodajo E.T.ja, saj je namesto štirih milijonov potržil 'le' milijon in pol kosov. Ostale naj bi uskladiš­čili, jih v družbi drugih neprodanih špilov strli na kosce ter jih zakopali pri mestu Alamogordo v zvezni državi Nova Mehika. Zdaj so tamkajšnje oblasti kanadskemu podjetju Fuel Industries izdale polletno dovoljenje za snemanje dokumentarca o odkopanju kartuš, ki nemara bo ali ne bo nastal.

Atari 2600 ali VCS (Video Computer System) je v Evropo prišel leta 1978, toda glavnino ljubiteljev si je nabral v domači Ameriki, kamor je šel levji delež od 30 milijonov prodanih kosov. Kljub megaherčnemu procesorju, prazgodovinski grafiki in pisk-pisk zvoku so ga nehali delati šele 1992. Z nizko ceno in mnogo igrami, med njimi Space Invaders, je številnim rabil kot uvod v e-zabavo.

Od načrtovane slabša prodaja E.T.ja je vzbudila dvom vlagateljev, Atarijeve delnice so str­moglavile in umetno ustvarjena vrednost firme, ki je delovala kot vlečni konj področja, je izpuhtela kot zrak iz prebodenega balona. Medtem ko smo se Evropejci imeli fino s spectrumi, je v naslednjih dveh letih od zlomkastega 1983 skupna vrednost prodanih iger in sistemov v ZDA strmoglavila s 3,2 milijarde dolarjev na revnih sto milijonov. Večina firm je šla po gobe, kar je preobrnil šele Nintendo z NESom in Mariem. Je pa odplaka konzol naredila prostor za računalnike, od C64 do Atarijeve lastne linije 800 XL / 130 XE, tako da vse le ni bilo slabo. Danes se splet usaja nad Electronic Arts, Ubisoftom, Microsoftom. Fantje in dekle, proti Atariju one dobe so to težki amaterji!

E.T. klical v grob objavljeno: Joker 240
julij 2013